|
"I now know in my heart of hearts that people are supposed to make love. It is their main purpose in life. All those other activities - playing the violin, washing dishes, reading novels, drinking wine - are just ways of passing time, until you can make love again."
To je ena izmed izjav, katera mi je obticala v glavi danes, po tem ko sem po dolgem času gledal film "Eight days a week". V filmu je Peter zaljubljen v sosedo po imenu Erika in po nasvetu strica, se odloči preživet poletje na travi pred njeno hišo dokler se nebo zaljubila vanj. Njegov oče ni srečen nad idejo in ga ne spusti nazaj v hišo, dokler ne odneha. Petrov najboljši prijatelj mu predlaga, naj obupa nad ženskami in naj posveti čas samozadovoljevanju, tako kot on.
No, ni ravno najboljsa zgodba, ampak film me je pritegnil že ko sem ga prvič videl. Mogoče sem sucker za dobro romantično komedijo, mogoče sem pa takrat pravtako kot sedaj tudi sam bil zaljubljen v Keri Russel že v prvih petih minutah filma.
Strinjam se s sentimentom, da smo ljudje narejeni za ljubezen, da je to bistvo. Mogoče je to hedonistična ideja, a vendar se mi zdi življenje bolj prazno brez tega. Če bi bil postavljen v isto situacijo kot ta fant, bi naredil isto. Mogoče klišejsko, posladkano, a vendar za dobre stvari se je treba potrudit. Bolj originalnega in duhovitega načina za to se nebi mogli domisliti.
In potem me zadane realnost danasnjega sveta. Lahko si srečen, če imaš sploh hišo, pa da ima hudo sosedo, ki ima zelenico pred bajto. Pa to bi bilo skoraj idealno, a tako po vsej verjetnosti živiš v bloku. Kaj si boš postavil ležalnik na stopnice?
Če ste že v hiši imate verjetno tako vi kot sosedi postavljene žive meje, kjer se vedno bolj skrivate pred zunanjim svetom, kot mehurček, ki ne spušča zraka ne ven ne noter. Cel svet hiti opraviti svoj delavnik, kjer se skrivajo za steklom in betonom. In po delu domov, se skrit za živo mejo in stenami hiše.
Še tisti, ki želijo imeti hišo, gledajo na to, kako jo bodo zgradili čimdlje stran od sosedov, pa je nekaterim tudi 300 metrov na vsaki strani hiše do najbližjega soseda preveč. Pri stanovanjskem problemu slovenije so ljudje lahko srečni samo če že imajo kakšno stanovanje.
No, sm mal odtaval z mislijo od ljubezni do pogojev za ljubezen in kako je družba odsekana od ljubezni že v izhodišču. Saj meni je dobro prebrat kako knjigo, pa spit kozarček vina, pa zgubit kakšno soboto z igranjem ali poskušanjem igranja kitare, pa tudi posodo pomijem če je potrebno, vse kar mi manjka je ljubezen, da bo veliko bolj očitno kaj zamujam, ko počnem karkoli od teh stvari.
Objava:
black |
20.05.07 / 22:59
Skupna ocena:
    [1 glasov, 1004 ogledov]
|
Drugače pa je film Eight Days A Week (1997) najboljša sodobna najstniška (sex) komedija. Na žalost pa film ni preveč znan in to kljub temu, da je v bistvu obudil žanr. Medtem pa so slabši, bolj plitki filmi, kot npr. American Pie (1999), postali velike uspešnice.
Kolikor vem, je bil film na TV samo enkrat (TVS2, četrtek zvečer, mnogo let nazaj - igralka Keri Russell je bila popolnoma neznana, kajti serije Felicity še ni bilo na Kanalu A).
P.S.: A ima mogoče kdo podnapise?
Med ostalimi romantičnimi komedijami mi je bil še najboljši pomoje "10 things i hate about you", sploh pa potem ko ga pogledaš neštetokrat in opaziš tiste manjše stvari, katere so zajebal pri snemanju in nikoli popravil. No, to, pa Julia Stiles mi je tud huda. Pr men očitno joške niso vse :)
P.s. kaj je point podnapisov? Angleske filme razumem bolje kot marsikaterega slovenca, razen če je ravno že veliko tujcev notri (špancev, kitajcev, japoncev..).. Če ne slišiš, pojačaj glasnost.
da je filmska industrija čisti pop, potrjuje tudi dejstvo, da je celoten holivudski stroj v rokah japonskega kapitala, in da si producenti največkrat filma sploh ne ogledajo, in da je edina stvar, ki jih zanima dobiček: okužitev množice s taknočutnostjo in fikcijo. filmska industrija je zašla tako kot glasbena. potrebno bi ju bilo začeti bojkotirati (ne samo z obiskom v kinu, temveč tudi preko piratske ponudbe). pizdarija, to so reklame - plačati bi nam morali, da gledamo holivud!
Ne vem zakaj se potemtakem najbolj izogibam ravno vojaškim-zgodovinskim filmom, kot npr Pisma Iwo Jime itd. Na žalost se resnični dogodki ne prenesejo dobro na film, razen v primeru zelo talentiranih piscev, režiserjev in igralcev. Take izjeme so redke, a vendar obstajajo, tako v žanru romantičnih komedij, kot pri težkih dramah.
Sicer pa pazi kam mečeš klišeje,.. ko slišim "holivudsko", prej pomislim na kakšne eksplozije, kjer nihče ne umre razen bad guysov in glavni junak vedno preživi. Happy end v najbolj absurdnem smislu. Karkoli je "čustev" na platnu, se mi vedno zdi kot samo nizek odstotek tega kar je v življenju okoli nas. Ko se gre ljudem samo za denar, zakaj bi se trudili za umetnost?
Lp
American Pie je v primerjavi s Eight Days A Week zelo plitek, brez (kakršnekoli) globine, narejen za najširši krog ljudi. S tem pa ne mislim, da je Eight Days A Week višek filmskega ustvarjanja. Poleg že omenjenega citata je zanimiva (oz. zabavna) tudi razprava o James Bond negativcih (sanjači) in definicija oz. lastnosti 'frajerjev'.
Se strinjam, tudi film 10 Things I Hate About You (1999) je dober. Od teh filmov me je zelo razočaral film She's All That (1999), ki je že nič kolikokrat videna 'Pygmalion' zgodba. Dober je tudi film Not Another Teen Movie (2001), ki je parodija na mnogo najstniške filme (predvsem na tiste iz osemdesetih).
P.S.: Podnapise (katerekoli) pa rabim zato, ker bi ga rad pokazal tudi tistim, ki ne znajo angleško!