vsakodnevne bizarnosti (7)

Najbrž ste že vsi kdaj imeli občutek, da je ta svet vsaj majčkeno bizaren. Pa ne mislim tistega pubertetniško-adolescentnega filinga. Ne, govorim o bizarnostih bolj zrele sorte: ko dobiš občutek, da se voziš v napačno smer.

No, nekaj podobnega se mi je pred kratkim pripetilo na nekem razgovoru za službo. Vsake toliko časa povohljam naokrog, da vidim, če najdem kaj primernejšega, bolje plačanega in podobno. Javil sem se na nek razpis, poslal življenjepis in pristal na razgovoru. Dobro stoječe podjetje, okrog 40 ljudi, plača solidna, pogoji povsem človeški, nudijo izobraževanje in opravljanje certifikatov za doseženo znanje, lahko bi delal v kateremkoli od njihovih treh oddelkov, saj se že zadnji dve leti ukvarjam z istim področjem dela. Skratka, oni idealni delodajalec zame, jest njihov idealni kandidat. Win-win situation.

Ampak ne. Čez čas pride odgovor, da nisem izbran na nobenega od razpisanih delovnih mest. Zakaj? Rabijo začetnika, čeprav tega na razpisu ni nikjer pisalo. Razumem in podpiram pravico delodajalca, da izbere človeka, ki mu je najbolj pogodu, pa magari če je direktorjev nečak. Vendar... zakaj se potem sploh trudim, da bi se s svojim delom kam dokopal? Zakaj delam kariero, če mi je pri iskanju službe bolj v spotiko kot v oporo? Mar Slovenija potrebuje nekompetentne in neizobražene ljudi?

Sliši se bizarno, vendar ni. Recimo, da bi bil dobil službo. Prepričan sem, da bi brez kakšnega posebnega uvajanja zagrabil bika za roge in bil pri bikoborbi dokaj uspešen. Morda celo preveč uspešen? Bi se zato kdo utegnil počutiti ogroženega? Pa smo spet tam, pri večnem konfliktu med establišmentom in onimi drugimi, ki še niso establišment, vendar se to trudijo postati. Literatura je polna zapisov na to temo. Ma kaj literatura, poglejte si Star Wars, pa vam bo vse jasno.

Vam, opazovalcem, se vsa zadeva morda zdi nepomembna, a meni je vendarle dala misliti. "Človek se pol življenja trudi, da bi kam prilezel, preostalega pol pa, da drugi ne prilezejo nikamor," je nekdo zapisal. Opravičilo avtorju, ker sem mu pozabil ime. Temeljno vprašanje: se sploh splača jebati s tem, da postaneš establišment? Kaj dobrega lahko narediš, ko si enkrat tam? Mar ni vse skupaj samo ena velika maškarada, votla in prazna, sama sebi namen?

PS: To se mi ni zgodilo prvič.

Objava: frak  | 24.05.07 / 11:05

Skupna ocena: [2 glasov, 6960 ogledov]