Invalidnost sodobnega časa! (4)

Danes se mi po glavi mota marsikaj. Vsaka reč nekako dobi kup vprašajev? Zakaj tako? Kdo si je to spomnil, kdo se je odločil, da recimo pri kvadriranju ne obstajajo negativne vrednosti .... kdo je to potrdil in sprejel...

Pa mi misel odide do enega fanta, ki bo v mojem življenju za vedno pustil močno sled. Spominjam se ga - mnogokrat!

Tisti dan sem delala, peljali smo veliko invalidov saj so imeli v Kranjski Gori nekakšen turnir in skozi cel dan sem se srečevala z njimi. Mladi ljudje, mojih let, mnogi mlajši - lepi, prelepi obrazi ... iznakaženo telo. Roke zakrivljene navznoter, noge kot zobotrebčki. Nekateri prikovani na vozičke, drugi so s težavo hodili.
Žal mi je bilo, da sem morala enega presest, ampak procedure so zelo stroge, ni bilo druge ... prijazno je odgovoril, da čeprav je na vozičku še vedno lahko naredi kakšne tri, štiri korake... in se presedel! Presenečena sem bila, takšna prijaznost - spomnila sem se na vse tiste potnike, ki zavijajo z očmi, se bunijo in kregajo še celo uro potovanja, ker so se morali presest .... pa so to lahko naredili z lahkoto, mimogrede ...

V redu... se odpeljemo ... štartamo in na koncu čakamo na posebni prevoz, ki pride po njih ... bili so trije na vozičku in trije spremlejvalci - vsi nemško govoreči.
Počasi jih izkrcamo, ko je ostal samo še en fant, tisti fant ... tisti, ki ga nikoli ne bom pozabila!

Govoril je srbohrvaško, očitno je bil "naš" preseljen v Nemčijo. Imel je lepo atletsko postavo, močne noge in na pogled nikakor nebi mogel ocenit, da je invalid.
Pride sodelavka in mu prijazno pove, da sedaj lahko odide ...
In fant "čekam" ... in ona, saj avtobus je že tu, lahko odidete .... fant "pa ne mogu" ...

Ni šlo drugače, mojih signalov ni razumela, povedala sem na glas, da fant potrebuje voziček... presenečena, v zadregi je skočila pokonci, se opravičila ... in že so bili tu fantje z vozičkom ....

Fant pa se je le nasmehnil, rekel, da ni panike ... da je v redu. Bolj se je opravičevala, bolj se mu je zdelo prikupno .... še malo sva klepetala, tako kot precej časa prej ... fant je bil res na mestu. Tako čudovit, sposoben ....

... predvsem pa sem v njegovih očeh prebrala kakšni invalidi smo MI!

Ne fizično, ampak psihično.

Se znamo sprostit? Se znamo iskreno nasmehnit? Znamo mimoidočemu namenit lepo besedo, se z neznancem zaplest v močne debate ...
Ko vidiš takšne ljudi od blizu, ko vidiš kako živijo oni, kako polno je njihovo življenje ...

... takrat se zaveš, da si v resnici ti INVALID in ne dečko pred tabo, ki čaka na voziček, da bo lahko nadaljeval po svoji poti....

Toliko smeha, tistega iskrenega, kot sem ga slišala tisti dan ... toliko ljubeznivosti, prijaznosti in lepote ... nisem videla že dolgo!

Hvaležna sem za to izkušnjo!

Objava: soncica  | 26.05.07 / 16:58

Skupna ocena: [9 glasov, 940 ogledov]