»Tvoje življenje je posuto z rožicami« (9)

Take in podobne trditve pogosto slišim iz ust mojih znancev, daljnih sorodnikov, kolegov. Navzven moje življenje očitno deluje dokaj preprosto in neobreminjujoče. Izgleda, kot da se vsi plani in načrti srečno izidejo, kot da nimam pretiranih skrbi. Skratka moje življenje je posuto z rožicami. Ob takih in podobnih ugotovitvah se le prešerno nasmejem in potrdim. Pa sej imajo prav, kaj hudiča mi pa manjka. Službo imam, streho nad glavo prav tako, hladilnik je zmeraj poln...... Kaj več si človek še lahko zaželi?

Seveda zadeva le ni tako preprosto kot se na prvi pogled zdi in zajec tiči v povsem drugem grmu. Temu grmu danes pravimo jamranje. V družbi se zmeraj najde nekdo, ki neprestano jamra in stoka nad problemi in težavami, ki so ga doletele. Vsi nemogoči problemi in situacije v katere je posametnik »zagazil«. Povsem logično je, da takega posameznika okolica prej ali srej prične obravnavati kot nesrečnega ali »tvoje življenska pot je trnava«. Moja vseplošna ugotovitev je, da smo ljudje začeli vedno bolj jamrati in stokati. Vsak še tako majhen problemček raje delimo s svetom, kot pa ga hitro rešimo in nadaljujemo s življenjem.

Primer na ulici srečas znanca in ga vljudnostno vprašaš kako gre. Pričakuješ odgovor v smislu ja vse je ok, pa ti? In že sta lahko pri športu. Tako pa ne človek si vzame čas in ti v roku petih minut usuje vse svoje probleme in težave. Kako nima službe, kako ga je punca pustila itd... Potem pomenljivo pogleda proti tebi in ustreli »ja sej lahko tebi, ki ti je življenje posuto z rožicami«. Ob takih situacijah me zagrabi, da bi tudi sam izlil žolc nejevolje nad posameznika in mu povedal, da službe nima ker je potrebno prej kakšno prošnjo poslati in biti pri tem bolj aktiven in da je povsem normalno če ga punca pusti, ko na zabavi pred vsemi zaliže njeno prijeteljico in se potem izgovarja na »pijačo«. Ampak sem raje tiho in modro odgovorim: »jah takšno je to življenje«

Zdi se mi, da se ljudje stavka vsak je svoje sreče kovač ne zavedamo prav dobro. Ne razumemo, da je naše življenje posledica odločitev, ki ji opravljamo in ne nekih naključi oz. usode, ki nas bi vodila skozi življenje. Temu pravimo popolna osebna svoboda. Zaradi tega pa je človek človek in žival žival. Že naše babice so govorile, kar boš danes sejal boš jutri žel. In res je tako.

Ljudje se dnevno soočamo s težavami in tegobami. Kar je za nekoga velika težava je za nekoga drugega le manjši problemček. Ugotovimo, torej da so življenske težave povsem subjektivne. Neglede na to pa jih lahko ločimo v dve kategoriji. V rešljive probleme in v nerešljive probleme. Če je problem rešljiv se ne splača sekirati, ker se ga da tako ali tako rešiti. Če pa problem ni rešljiv, se spet ne splača sekirati ker ga tako ali tako ne moreš rešiti. Prav tako obstajajo dve vrsti situacije. Na tiste, ki lahko vplivamo in na tiste ki ne moremo. Seveda so pa tej problemi in situacije v odvisnosti od odločitev ki jih sprejemamo. Slabše življenske odločitve kot bomo sprejemali večkrat se bomo znašli v situaciji ko je problem nerešljiv in na situacijo ne bomo mogli vplivati. In narobe če bomo sprejemali boljše življenske odločitve večkrat bodo problemi rešiljiv in na situacije bomo lahko vplivali. Sedaj prosim ne me spraševati, kakšne so pravilne življenske odločitve ker ne vem. Za vsakega posameznika so drugačne in edinstvene ni splošne resnice, kot ni kolektivne sreče.

Kaj torej ugotovimo. Vsak je odgovoren za svoje življenje. S svojimi odločitvami vplivamo na njega. Nikomur ni nič položeno v zibko in za svojo srečo smo izključno odgovorni sami. Če se torej vrnem na začetek lahko komentar »tebi je postlano z rožicami« razumem kot dojemanje okolice o pravilnosti mojih odločitev. Ampak a človek res nima težav in problemov le zato ker o njih na veliko ne razglablja in jih ne obeša na veliki zvon?

p.s. Danes je petek, dan za metek(vsaj tako smo govorili v študenskih časih). Kako ga boste preživeli je povsem vaša odločitev.

Objava: che1  | 01.06.07 / 08:39

Skupna ocena: [4 glasov, 1317 ogledov]