|
K pisanju tega dnevnika, me je spodbudil Dolenjkin dnevnik. Človek umre, ne umrejo pa spomini nanj. Morda bi bilo bolje, če bi tudi le-ti umrli. Tako ne bi trpeli dalje tisti, ki smo ostali živi, brez ljubljene osebe. Nekoč so dejali, da čas zaceli rane, nihče pa ni dejal kako dolg je ta čas.
Sama se ubadam s podobnim problemom. Ne, ne žalujem...še. Soočam se. Soočam se s smrtjo. Vem da bo nastopila, vem da bo to najverjetneje zelo kmalu in vem, da bo mi vzela nekoga, ki mi pomeni zelo veliko. Nekoga, ki mi je stal ob strani vse življenje, me tolažil, vedril, jokal in se smejal z menoj. Nekdo, ki je bil ob meni, ko sem se borila za življenje in nekdo, poleg katerega sem bila jaz, ko se je boril za življenje. In še se bori. Čeprav vsi vemo, da bomo to bitko žal izgubili, se ne da. In tudi jaz ne. Nočem mu pokazati svojih čustev. Poleg njega sem vesela, optimistična, a ko se zaprem v sobo pride na plano majhna deklica, ki niti jokati več ne more, ker je že vse solze izjokala.
Čeprav se vam morda zdi klišejsko, pojdite do svojih bližnjih in jim povejte, da jih imate radi. Sama bi dala vse na svetu, da bi lahko čas zavrtela nazaj in da moje zadnje besede pred tem dogodkom ne bi bile: !Ati, kje so ključi od avta?". Vse kar si želim je, da bi me ati sedaj objel in mi rekel, da me ima rad. Želim si atija, kot sem ga imela pred avgustom lani.
In še za konec: mmaycha, ni besed s katerimi bi se ti lahko zahvalila za vse trenutke, tolažbe in pogovore, ki jih preživiš z mano. Pa vseeno...hvala ti.
Objava:
piercika  |
02.06.07 / 17:26
Skupna ocena:
  [4 glasov, 1011 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
Z Metko sva si v marsikateri luči podobni, bijeva drugačno, a hkrati vzporedno bitko in marsikaj veva ena o drugi, o čemer se drugim še sanja ne.
In za vsak trenutek lep ali manj lep sem hvaležna, hvaležna sem, da sem te spoznala, da te poznam in da si del mojega življenja.
Se spomniš pred časom, ko sem se lomila, kdo mi je stal ob strani? Metka, bila si tudi ti. Hvala ti, da si kljub vsem težavam, bolečini, ki jo prenašaš tako dobra prijateljica, da si si vzela čas zame in za moj padec.
Rada te imam, tako zelo te imam rada in hudo mi je zate, a ne morem ničesar spremeniti, pa bi, o kako bi spremenila stvari, če bi imela moč. A je nimam, lahko ti samo stojim ob strani in bijem bitko s tabo.
Metka... hvala, da sem lahko tvoja prijateljica. RTM *hug* *hug*
DRZI SE!
Angelček, bom brutalno odkrit, čeprav me bo veliko folka tu gor zaradi tega najbrž spljuvalo, češ, kako brezbiržen sem.
Vsa žalost, objokovanje, občutki depresije, pomanjkanja, trpljenje in še nevemkajvse je vse skupaj en drek. So nekakšna čudaška anomalija, za katero se velikokrat sploh sprašujem, kako je možno da nam je bila dana. Vse te emocije dejansko ne obstajajo. So konstrukt, če je to sploh prava beseda. Edino kar v resnici obstaja je absolutni DA, ki ga brez milisekunde predaha naše vesolje nenehno goni naprej in naprej. In pod njim se rojevajo ljudje, se razumejo, se ne razumejo in se ubijajo. Brez vprašanja zakaj, kako in kje in emocionalnega vmešavanja vanj. Vse kar šteje je da drvi naprej.
Če želiš, lahko pošlješ tudi kak PM
Srečno
Točno, vesolja čisto nič ne zanima kako imaš ti nekoga rad in kako razpolovljenega se počutiš brez njega. Brez veze se je ozirat nazaj in se mučit z vprašanji, kaj bi takrat lahko naredili drugače. Brez veze je tudi upat, da se bo čas tebi na čast zavrtel nazaj. Zakaj se torej takole matramo?
Sama sem nekako prišla do tega, da je žalovanje, soočanje, objokovanje itd. v bistvu očiščevanje svoje zavesti - očistiti se je treba vseh spominov. OK, ne, ne spominov, ampak tiste grenkobe, ki je vezana na te spomine. Piercika, žal se boš z dejansko smrtjo morala šele soočiti. PM me then!
Močno sočustvujem z vami pa čeprav sem morda zadnja, ki bi to lahko razumela.
Od blizu se praktično nisem soočila še z nobeno smrtjo in srčno upam, da se še zeloooo dolgo ne bom.
Sočustvujem z vami, mislim na vse vas...
... če bi vedela kako ... bi del bolečine prevzela nase!
Držite se!
Jaz osebno ti svetujem le to, da mu poveš kako rada ga imaš in preživiš čim več časa z njim.Smrt moramo sprejeti kot del življenja.Na žalost.: (