Moj zobar (5)

Določene stvari v življenju so konstanta ali stalnica. Ena izmed teh stalnic je moj zobar. Imam ga že od osmega razreda osnovne šole in vse od tedaj »pridno« zahajam k njemu. Čeravno sem v tem času že zamenjal kraj bivanja in posledično moje dekle, mojega osebnega zdravnika, najljubši lokal, najljubšo pizzerijo, najljubšega avtomehanika, moj zobar ostaja isti. Nekako se mi ideja o tem, da bi vsakemu pustil v mojo ustno votlino in da mi s sfedrom prevrtuje moje živce upira. Lahko bi rekel, da so zobozdravniki kot škatla čokolatinov, saj nikoli ne veš kaj se bo zgodilo ko se usedeš na njegov stol. Osebno sem takšen, da ko mi je všeč določen čokolatin v škatli pri njem vstrajam......enako velja za zobarja. V vem tem času se je med nama razvil poseben odnos pri katerem točno vem kaj lahko od njega v določeni situaciji pričakujem. Tudi ko pride tisti usoden dan in ves živčen sedim na njegovem stolu mi ne postavlja butastih vprašanj kaj bova pa danes delala, ampak preprosto začne z delom in opravi karseda hitro ter navadno s stavkom »no se vidiva na kontroli po enem letu«. Moram vam priznati, da je to eden najlepših stavkov, ki jih lahko zobozdravnik reče pacientu. »Se vidiva čez eno let« prevedeno v slovenščino pomeni.....«stari vse štima nič ne bomo vrtali«. Čeravno je moj zobozdravnik sila nežen in natančen in se v povprečju vidiva le enkrat letno, so za obisk pri njemu potrebne posebne psihične priprave, ki se začnejo že dan pred obiskom.

V ordinaciji mojega zobozdravnika so dve klopi z naslonjalom, pritjene v tla s šestnajstimi vijaki. Na sredini je prostostoječa klubska mizica na kateri lahko najdete raznorazni propagadni material o higieni zob in nobene prave revije ali časopisa. V kotu je obešalnik za oblačilo in pod njem pa koš za smeti. Svetloba prihaja iz dve velikih okenj, ki nudita neposreden pogled na sosednjo stavbo. Za boljše počutje so v čakalnici še trije kaktusi ena cvetoča roža, katere imena ne poznam ter velik fikus. Po čakalnici se širi močan vonj čistega pomešan z tipičnim vonjem prevrtanih zob in nekaterih kemikalij katerega izora ne poznam. Čakalnica je akustično izolirana, tako da skoraj ni slišati dogajanja v ordinaciji. Sestra asistentka sovraži če pacienti trkamo na vrata zato v čakalnici pridno čakamo, da se pojavi in pobere naše zdravstvene kartice. Ko ti enkrat izkaznico poberejo, pobeg ni več mogoč saj si lahko izsledljiv. Ne preostane ti drugega, kot da pridno čakaš na »klic«. V čakalnici mojega zobozdravnika se ne pogovarjam rad sam imam takrat tako tremo da razišljam le o lepih stvareh. Ko se vrata ordincije ponovno odprejo in zaslišim svoje ime se mi odvali kamen iz srca in pade direkt v želodec.....and the show begins.

Skozi vso to proceduro sem moral iti danes zjutraj, ko sem bil naročen že ob pol osmih zjutraj. Ko sem se vsedel na stol zaslišim »no pa poglejva odpri«. Trenutek resnice......«prosim naj ne bo nič« si mislim. In potem sodba.....malo bomo povrtali. »O shit« si mislim. Ampak glej ga zlomka dohtar meni nič tebi nič vzame inekcijo in bum......sem že slišal, za to amapak do sedaj ni bila praksa. Vam rečem, z inekcijo je šlo vse brez težav. Se že veselim prihodnjega srečanja drugo leto.

Eviva l'inekcijon!

Objava: che1  | 05.06.07 / 10:19

Skupna ocena: [0 glasov, 881 ogledov]