Mirror world (7)

Kot programer mogoče moje sanje niso ravno definirane z logiko vsakdanjega življenja. Nasprotno, ne samo da mejijo na obskurnost, menim da včasih prestopijo meje absurda, tako da še več dni razmišljam, kaj je narobe z mano, da imam take sanje.

In tako včeraj že razmišljam, kako sem se udaril v glavo, da so prišle ven take sanje. Zamišljal sem si, da sem na otoku, predstavljajte si zadevo kot eno epizodo LOST, kjer gre gruča ljudi čez goščavo in travnike, samo da pride do nekega obzidja. Obzidje je ravno, enakomerno visoko, kameno in poraščeno, popolnoma navpično. Hodimo ob obzidju dokler ne opazimo jame na strmem pobočju. Dva greva plezat gor do jame, ostali ljudje gledajo od spodaj. Tipa pred mano napade kača, katere se poskuša ognit tako, da skupaj s kačo zgrmita po pobočju in ostanem sam na steni.

Plezalec ki je zgrmel po pobočju spodaj obleži, medtem ko ostali pobegnejo, razen enega, na katerega se je spravila kača, ker je bil očitno najbližje. Mislim si, "Ena kača manj, katera bi me lahko pojedla.".

Bolje da grem gor, ne mislim postat jedilnik te absolutno ponorele anakonde, če bo ostala lačna. Tist tip katerega je zagrabila s svetlobno hitrostjo je bil bolj koščen. Jebeš to, če bo kdo koga jedel, bom jest kačo.

Splezam gor do jame, katera je bila samo malo večja votlina v živo skalo. Pogledam okoli za kaj uporabnega, ampak ne najdem ničesar. Že grem nazaj proti vhodu, ampak zunaj ne vidim več stene.. kaj je to. Kam je zginila tista absurdno ogromna stena, ob kateri smo hodili ves čas?

Še huje, zgleda da je steno zamenjalo ogledalo. Celotna stena gladka, popolnoma navpična, odsev, da bi se lahko obril zraven, če nebi bil prepričan, da je bila tu včasih stena iz kamenja in da se lahko vrne vsak moment. Sigurno ni normalno, da stene kar izginejo in se na istem mestu pojavi ogledalo istih dimenzij.

A je mogoče to vesoljska ladja? Me bo zdaj obsvetila luč in bom izginil v notranjost, kjer me bodo vesoljci pregledali na vsak možen način, katerega so danes sposobni samo na hrvaški meji? Se je to mogoče že zgodilo, pa da so mi zbrisali spomin? Ali so počeli še kaj drugega? Pregledam žepe če imam še vse stvari, preverim če imam še vedno samo dva nipla, če je penis še vedno iste dolžine ali pa mogoče če imam kakšno dodatno roko. Na srečo sem bil isti kot prej, če se mi je karkoli zgodilo, se mi ne pozna. Tudi spodnjice so bile še vedno prav obrnjene.

Kurac, saj ne more biti vesoljska ladja. Domneval bi da bi kaj brnelo, da bi mogoče slišal, če bi menjala podobo. Ali če je mogoče pravkar pristala ali pa se zaletela v otok. Sigurno haluciniram.

Razmišljam, zanimivo, zgleda kot da je otok postal večji. Toliko visoko je to zrcalo, da bi mislil, da je tukaj še en svet. Svet kjer je leva desna in si ljudje mažejo maslo na spodnjo stran kruha in ko kruh pade na tla, vedno pade na nenamazano stran. Za sekundo pomislim, da na drugi strani nisem jaz, ampak moj drug jaz, da to sploh ni ogledalo. Naredim neumen obraz in gledam, če ga bo lik na drugi strani tudi. Pogledam z začudenjem in si mislim "Fak, a tolk glup zgledam." in se obrnem in odkorakam ravno v trenutku ko celotna stena brezslišno izgine.

"Nesmisel." si rečem in se zbudim.

Objava: black  | 06.06.07 / 18:44

Skupna ocena: [0 glasov, 874 ogledov]