Kakšen bi bil svet če bi vsi govorili resnico? (15)

Male laži nas spremljajo v vsakdanjem življenju. Z njimi spretno vijugamo po medkonfliktni nitki, saj je včasih mnogo lažje kakšno zadevo malenkost prirediti, kot pa se soočiti z dejstvom, ki ga prinaša popolna odkritost. Te male laži so prisotne povsod: v ljubezenskem odnosu (»kdo je bil na telefonu« vpraša ona. Ker veš, da če priznaš, da je bila sodelavka, boš spet na tapeti resnico raje malo prikrojiš in rečeš, »Gregor je bil, me vabi na pir« in zadeva je elagantno zaključena), v starševskem odnosu (»ja sej ti si najbolj pameten«), med prijatelji(»ja res si dobro tole izbral«), med sodelavci (»tako dober je ta izdelek, da si res zaslužiš napredovanje«). Potem imamo tukaj še večje laži, ki prerastejo v zahrbtnost in hinavščino. Lažem sledijo tudi dejstva ali opažanja, ki jih iz kdovekašnega razloga zadržimo zase. Te stvari so lahko malenkostne (recimo noben te ne opozori, da imaš odprto zadrgo ali da imaš hrano med zobmi) ali tiste nekoliko večje kot je recimo zatiskanje oči pred zlorabo v družini.

O tem sem razmišljal prav danes ko sem stal pred okencem uradne istitucije in nestrpno čakal (papirji so bili res pomebni in se je grozno mudilo), da mi referentka pripravi eno zadevo. Videl sem kako je brezvoljna in se ji nič ne da, kako se vleče kot megla, kako v vsej zadevi nima pojma ampak se vseeno obravnava kot mala boginja(uradniki pač). V meni se je nabiralo a rekel nisem ničesar. Zakaj? Vedel sem če eksplodiram bom zadevo le še poslabšal. Ko mi je oddala papirje sem se ji zahvalil in šel.

Če je kdo v družbi pretirano odkrit in deli vsa svoja opažanja z okolico je velikokrat obravnavan kot nevzgojen ali impulziven. Takemu človeku rečemo, da je brez dlake na jeziku in ljudje, ki živijo v svojem svetu nad oblaki, se v družbi takega posameznika slabo počutijo. Roko na srce, veliko ljudi si namenoma zakriva oči pred resnico. Da te nekdo tretji opozori na napako, katero veš, da jo imaš, ampak se pretvarjaš da je nimaš je velikokrat zelo boleče.

Kako bi torej zgledal svet če bi vsi govorili samo resnico in kar je najvažneje zmeraj povedali kaj se nam plete po glavi.

Recimo, da bi vstopil v pisarno mojega direktorja in mu rekel, da vsi vidimo da je plešast in da mu poskus zakrivanja pleše s preostankom las, ki jih ima ob straneh na način, da si jih razčesava na stran ne uspeva prav dobro in da izgleda le še bolj čuden.

Da se bi recimo posameznik, ki razdira zvezo namesto tipičnega »jaz sem problem, ne ti« priznal/a, da razlog tiči v tem, da seks pač ni dovolj dober in da je našel/la drugega/go, ki ji lahko ponudi take posteljne vragolije.

Da bi prijatelju povedali, da ni fora v tem, da na sebe zliješ litre parfuma, ampak je skrivnost v rednem tuširanju. Kajti neglede na to koliko parfuma zliješ, bo v kombinaciji s starim švicom izredno smrdelo.

Ali pa sodelavca opozoriti, da mu smrdi iz ust.

In da bi prijateljica stopila do svoje najboljše prijateljice in ji priznala, da je pred letom spala z njenim možem. Da je bilo samo enkrat...in da ji je strašno žal.

Da bi žena možu v obraz povedala, da je alkoholik in da se bo v kolikor ne gre na zdravljenje odselila in s seboj vzela otroke.

Ali pa da bi mi vi bralci tegale bloga v komentar zapisali, da moje pisanje sploh ni zanimivo in da ga prebirate zgolj zaradi tega, da se nasmejete mojim neumnostim.

Dragi moji ali smo pripravljeni na takšno količino resnice?

Objava: che1  | 07.06.07 / 11:00

Skupna ocena: [6 glasov, 884 ogledov]