sedem (3)

v otroštvu sem bil velik pustolovec.
veliko časa sem namenil raziskovanju.
v okolici so bile najzanimivejše podzemne jame.
znani sta bili babja luknja in zapuščeni rudnik.
prva jama je bila tako blatna, da smo iz nje velikokrat prišli umazani kot nekakšni glineni kipi.
ponavadi smo se opremili z velikimi svetilkami, v katerih so bile velike zmajeve baterije.
z bratom sva imela vsak svojo.
sposodila sva si ju doma.
starša ničesar nista vedela.
le cunje so bile umazane.
po babji luknji smo se morali plaziti nekaj deset metrov.
spomnim se, da sem bil zadnji v vrsti.
ko so spredaj zagnali paniko, češ da je nekdo nekaj videl, sem se moral začeti ritensko plaziti nazaj.
obrniti se nisem mogel, ker sem bil predolg.
nato sem cel teden poslušal o nekem bledem stvoru, ki je prijel prvega v vrsti za glavo in ga želel utopiti v blatu.
v jamo se nismo več vrnili.
ko smo se prenehali bati, smo že odrasli.
na jamo smo pozabili.
druga jama je bila še nevarnejša.
rovi, ki so se srečevali, so bili podprti z dotrajanim lesom.
ponekod so se za nekaj nadstropij globoko vdrla tla.
hrib, v katerem se je rudnik nahajal, je bil trhel zaradi pohlepa vodja rudarjev.
v našem bloku smo imeli mulca, ki ni imel očeta.
ime: denis.
bojda ga je zaplodil nek pederski pop pevec.
bil je najmlajši, a najbolj pogumen.
neko noč je prespal v rudniku.
s prijateljem sta bila dogovorjena, da bo zatajil mami, da spi pri njem.
zvečer, ko je bila že tema, sem bil zadnji, ki je preveril, da se je zavil v spalno vrečo v rudniku.
za seboj sem zaprl vrata, ki so bila tako težka, da jih z notranje strani nisi mogel odpreti.
zjutraj je bil še vedno v rudniku.
prestrašen, vendar je dobil stavo.
od mularije je pobral celo goro tistih kurčevih slikic o tarzanu.
tamalega je dobesedno bolil kurac.
v trgovini je vedno kaj malega spizdil.
celo miličniki so nekajkrat prišli k njegovim domov.
dokler se njegova mama ni ponovno poročila, je bil zelo neukročen.
tiste dni je v naselju, kjer sem živel, iv izbruhnila vojna med starim in novim delom naselja.
denis je bil dvojni agent.
danes vozi bmv in baje uspešno vodi neko slovensko trgovsko podjetje.
nepridipravi med mladostniki v življenju lažje odnesejo.
ker so individualisti.
čeprav so globoko v sebi nesrečni.
nikoli ne morejo biti prepričani v to kdo jih ljubi, komu je mar za njih.
njihovo življenje je polno prevar in posledica le teh je preža.
sam se v boje med 'eastside' in 'westside' nisem vmešal, saj nihče od taborov ni vseboval mojih prijateljev.
poleg tega se že takrat nisem omejeval z lokalnim patriotizmom.
orožje so bile vrečke in baloni, napolnjeni z vodo, nošeni v nahrbtnikih in odvrženi z rok hodečih vojakov ali bojnih koles.
kot v starem delu geta živeči pustolovec sem enega takih dobil tudi na svojega dirkalca, ki mi ga je kupil oče, namesto da bi mi plačal položnico za tisto pofukano smučarsko kolonijo, v katero me je tako energično tlačila razredničarka v petem razredu.
zahodni del je zmagoval in preostalih nekaj privržencev vzhodne voditeljice, ki je bila vplivna, karizmatična punca, se je skrivalo v neki garaži na vzhodni strani naselja.
denis je takrat za plačilo s sličicami, ki jih je zbiral, izdal lokacijo avtokratičnega vodstva starega naselja.
naslednjo uro sem z varne daljave opazoval desant na garažo, v kateri so bili obkoljeni vzhodnjaki.
niso se želeli predati.
v njej so ostali vse do večerje, ko se je zahodna linija dovolj oslabila, da so tvegali preboj skozi obroč.
čeprav moči zahoda niso podcenjevali, so se vsi mokri vrnili na svoje domove.
čast vzhoda je bila omadeževana prav zaradi nekaj otrok, ki se boju nismo želeli pridružiti.
v nadaljnjih nekaj dneh je voditeljica vzhodnega bloka preko svoje obveščevalne službe ugotovila kdo je izdal njeno skrivališče.
vzhodnjakom sem se čutil dolžnega, ker v vojni nisem sodeloval.
zato so, kot predstavnika našega bloka, določili mene, da pozvonim pri denisu in ga povabim na vožnjo s kolesom.
zaradi izdaje se je skrival doma in ni upal na ulico.
lepo mu je šlo; bile so počitnice in ni mu bilo treba iti iz stanovanja brez spremstva mame.
mojemu povabilu se je najprej uprl.
bil je na spodnjem balkonu, pod njem pa so se skrivali maščevalni predstavniki vzhoda.
čutil je, da so spodaj, nato pa sem mu dejal, da so to moji bratranci in sestrične, ker sem imel rojstni dan in se igramo skrivalnice, ter da se nam lahko pridruži tudi sam.
ko je stopil skozi prag, sem ga spotaknil.
padel je po tleh in si do krvi odrgnil koleno.
vzhodnjaki so planili nadenj in ga začeli pretepati.
posredoval sem, jih odrival in kričal.
tako se namreč nismo dogovorili.
v vojni orožje vendarle niso bile pesti, ampak voda.
tudi takrat so bile moje diplomatske sposobnosti porazne.
namreč zatem so ga začeli še pljuvati.
zatekla sva se v blok.
blokirala vrata.
poslal sem ga domov in ubogal me je.
nekaj časa sem jih še zadrževal, nato pa sem pobegnil še sam.
naslednji dan sem dobil balon vode na svoje kolo, ki se je prevrnilo.
balon je bil zelene barve.
rdeče balone so imeli vzhodnjaki, zelene zahodnjaki.
glede na to, da sem izdal dvojnega agenta, sem postal dvojni sovražnik.
nekaj mesecev sem preživel v izolaciji.
morda je to obdobje botrovalo k zbiranju stripov in proučevanju dvoživk.
iz otroške vojne sem se naučil pomembne lekcije, ki je pozneje vplivala na tisto kritično mišljenje, ki temelji na doseganju zdrave mere neodvisnosti od drugega človeka.
namreč ne imeti prijateljev ni priporočljivo zato, ker bi to lahko pomenilo, da imaš sovražnike.
tako v svetu, v katerega vstopiš sam in z njega tudi odideš sam, ne moreš računati le na družino.
oče in mati umreta.
brat si ustvari svojo družino.
sam pa si izbereš najboljšega prijatelja za poročno pričo, poročiš pa se s svojo najboljšo prijateljico.
enostavno mišljenje, ki se v liberalizaciji družbenih odnosov zapleta predvsem s spolno in ljubezensko nezvestobo.
nikoli nisem mislil, da bom bil kdaj prevaran, še manj, da bom sam kdaj varal.
in vendar sem oboje v življenju že izkusil.
sicer ni šlo za nezvestobo v svoji klasični obliki.
edini ženski, ki ni spala le z menoj, sem namreč sam dejal, da lahko fuka z drugimi ženskami in moškimi.
bila je tako izredne zunanjosti, da sem se takoj prenehal slepiti: »star sem, nisem premožen. kaj vidi na meni?«
tega, da bi jo izgubil, sem se bal že od samega začetka.
glede na to, da v primerjavi z družbeno uspešnimi moškimi ne morem tekmovati, je moja samozavest v razmerjih vedno trpela.
če bi lahko, bi se spet vrnil v brezskrbno otroštvo.
tako pa sem nadaljeval z nekaj psihotičnimi razmerji, v katerih sem preveč ljubil sam ali pa je preveč ljubila ona.
zadnje, v katerem sva nesoglasja zgladila s spolnim kontaktom, se je končalo leta 2004.
zaradi liberalizacije v razmerju sva bila obsojena na ples mrtvecev.
takrat sem še zadnjič resnično nekoga ljubil.
oba sva bila vzgojena v monogamni družbi, v kateri so nama na vsakem vogalu stregli s pravljicami o princesi in princu, ki srečno živita skupaj do konca svojih dni.
resnica, za katero sva se odločila, je bila drugačna.
fukala sva tudi z drugimi in si o tem poročala.
odkrita sva bila, toda ko sva pričakovala, da sva nagradila svoj spolni ego, sva le ugotovila, da sva v bistvu kaznovala otroka v sebi.
tako sva se proti koncu najinega razmerja neprestano kregala.
fukala.
kregala.
fukala...
»kje si bila?«
»je sploh važno?«
»je! ker si moja pička in te imam rad. mislim, da se spodobi, da mi poveš kje si bila…«
»hm…«
»molčiš… in… pizda, se celo smejiš?! vseeno ti je! kaj je s tistim 'ljubim te', kaj je s tistim, da si rada z mano, se pogovarjaš, da te pomirjam, da rada fukaš z mano? je človeka težko ljubiti, če je v finančnih težavah? zakaj sva fukala, zakaj?! zaradi besed? nimam velikega kurca, nimam denarja, nisem zanimiv, kaj sem?«
»dovolj mi je tvojega nezaupanja in ljubosumja!«
»meni pa je dovolj tvojega organiziranja tega razmerja. takrat in takrat to in to. sit sem tudi zamujanja, laži in prikrivanja. pizda, lahko bi dvignila telefon in poklicala, mi sporočila, da boš zamudila za eno uro, ker te fuka nekdo drug, pa se moraš prej stuširati, da ga ne bom vohal, ko bom lizal tvojo gnilo pičko!«
»norec labilni, bolan si!«
»ne, čuteč sem. čutim te v tem pofukanem razmerju in tega zate ne morem trditi. ti tega ne znaš, ker si kurčeva ledena gora! misliš, da bom slepo prenašal tvoje flirtanje? neprestano iskanje boljšega moškega?«
»pusti me!«
»ne bom te izpustil, prasica, dokler ne poveš, kje si bila! zdaj se ne boš rešila, kot si se zame rešila bivšega! z mano greš do konca! obljubila si!«
»nor si, pusti me, boli me!«
»ne bom te, dokler natančno ne poveš, kaj si delala danes zvečer!«
»ne bom. midva sva itak mrtva. pleševa ples mrtvecev. okostnjaka izven omare. vsi naju vidijo, le sama sebe ne. nimam te več rada, ker me dušiš. na začetku tega nisem videla, zdaj mi je jasno. to ni ljubezen, ampak dušenje…«
»ljubezen je fuk z drugimi?«
»kdo je prvi začel?«
»priznam, da sem bil ljubosumen, posesiven, da ti nisem zaupal, toda na to sem te opozoril, ker sem čustveno zelo labilen.«
»to ni noben izgovor. zadušil si me s svojo obsedenostjo. angel sem ti bila, ki si mu nadel verig. pusti me!«
»ne bom te, še, pustil… se zavedaš, da se spet pogovarjava?«
»to je zato, ker me siliš v to.«
»vzgoja te ni, te bom pa sam prisilil v to, da se boš pogovarjala s partnerjem!«
»ti nisi moj partner! ti… ti si…«
»ne bi smel biti, pa sem, ker sem naiven. rad imam to rit in joške. spravljajo me obup. predraga si za moja čustva.«
»ubožec nesposobni!«
»kurba nespodobna!«
»kar daj me, prasec, ti veš, kaj mi je všeč…«
»prasica si, moški te samo malo stisne in si že vlažna, poglej se!«
»da! udari me, prefukana kurba sem! daj kondom! se spomniš? kurba sem!«
»briga me, če te je fukal kdo med mano! zmešal bom svojo z njegovo spermo… prvi bom priplaval… boljši sem… pridi sem, kaj se upiraš, pofukal te bom bolje kot on danes!«
»uh… to ti je pa všeč, ko fukaš mojo pičko? poglej se, patetičen si, sploh me ne znaš kaznovati… ah…«
»prasica…«

Objava: deuce  | 26.06.07 / 17:21

Skupna ocena: [7 glasov, 1285 ogledov]