Nemir v srcu (1)

Na vsake toliko časa se v mojem srcu naseli nemir. Udari iznenada in nepričakovano. Nanj se ne morem pripraviti. Je kot kakšen virus, ki živi v tebi, potihem, neopazen in čaka na trenutek ko bo udaril z vso močjo. Prikrade se kot poletna nevihta, neopazno, potihem....najraje udari tam in takrat kamor najmanj pričakuješ.

Ko pride moj svet postaja vse manjši in manjši. Počutim se utesnjenega, nesvobodnega, neuresničenega, izgubljenega. V službi začutim občuten padec produktivnosti. Z nobenim izdelkom ali idejo nisem povsem zadovoljen. Iščem popolnost in se v iskanju le-te se izgubljam. Vsakodnevne rutinske stvari kot so nakupovanje, plačevanje položnic, vožnja avtomobila ipd. mi predstavljajo neznosno muko. V pogovorih postanem odsoten, nezainteresiran, dolgočasen.....Fantaziram, razmišljam, premlevam,......V možgane se mi prikrade misel o smislu življenja.....Ugotavljam kakšno »instant življenje« živimo. Razmišljam o tem, da večino življenja tako ali tako pregaramo. Razmišljam o tem, da bi najraje prodal vse kar imam avto, stanovanje, računalnik, kolo, motor in šel. Šel daleč stran........v kakšno eksotično deželo in si tam kupil majhno hiško in gojil marihuano. Fantaziram o popolni svobodi, o samotnem otočku, o ležanju na peščeni plaži, o miru in življenju brez skrbi in stresa. Razmišljam o tem kako bi bilo, če mi vsako jutro nebi bilo potrebno vstajati in hoditi v službo. Kako bi bilo ko mi nebi bilo potrebno porabljati ogromnih količin energije in živcev za sklenitev posameznega posla. Fantaziram o tem kako bi izgledala popolna harmonija z naravo, kako bi lahko gol z žensko ob meni zaspal na toplem soncu ali si sredi noči privoščil nočno kopanje. Razmišljam o tem kako bi se predajala užitkom, na peščeni plaži, obdana s eksotičnimi drevesi. Sonce bi prijetno sijalo, hladen vetrič pa bi naju ohlajal.
Ko bi bila zaspana bi spala, ko bi bil lačna bi jedla, ko bi želela početi kaj drugega bi to počela. Razmišljam o naši »svobodni« in »sproščeni« družbi. Razmišjam o tem, kako moram vsakodnevno početi stvari ki mi niso všeč..........razmišljam o tem kako je moje življenje dokončno, popolnoma določeno. Kako lahko že danes napovem kaj se bo zgodilo v ponedeljek. Razmišljam o družini, otrocih.....smrti. Razmišljam o dolgočasju, predvidljivosti, utesnjenosti....Razmišljam o mojem prispevku na tem svetu....o mojem življenju....o kvaliteti mojega življenja.......
Ko se me loti nemir lahko brez slabe vesti cel dan preležim pred televizijo in računalnikom ob gledanju filmov ali nanizank. Brez slabe vesti si lahko naročim halo pizzo velikanko in jo zmažem leže na kavču. Brez slabe vesti opustim rekreacijo, druženje s prijatelji.........

Potem pa je kot strela iz jasnega vsega konec. Nevihta se poleže in posije sonce. Življenje ima spet smisel, spet se mi povrne energija. Vse tisto razmišljanje in premlevanje se mi zdi patetično, samopomilujoče in neracionalno. Zdi se mi fantazija, pobeg v nerealen svet, nekaj kar je kratkotrajno in ti srečo ponudi le za hipec. Pljuča zadihajo, srce poskoči, oči se odprejo. Poln sem samega sebe. Zadovoljen nad tem kar imam, kaj počnem in kako živim. Hvaležen sem za te kratkotrajne nevihte. Osvežijo me, me zbistrijo, resetirajo......

Po teh nevihtah spoznam, da je čokalado dobra le v majhnih količinah, potem nekako zbledi in zgubi svoj okus.

Objava: che1  | 29.06.07 / 09:23

Skupna ocena: [4 glasov, 897 ogledov]