osem (6)

minil je teden.
tega petkovega večera sem jo čutil drugače.
večer sva preživela v jazz klubu.
nato sva se vso noč ljubila.
zakaj je tokrat šlo brez prerekanja in posiljenega spolnega odnosa mi je bilo znano zjutraj.
rdeče vino, združen zvok kitare in klaviatur ter jazza in rocka naju je naredil potrebna.
v bitki z največjo moško potrebo mi je pomagala misel na klubske sanitarije.
preveč zanemarjene za fuk v kabini.
sklenil sem, da bom njeno povabilo unovčil v pred leti običajnem, počasnem nočnem fuku s petka na soboto.
telesne manifestacije ljubezni so vedno služile kot sprostitev po napornem tednu.
vzel sem si jo počasi in jo tako tudi ogreval.
poljubljal sem njeno kurjo polt in jo potenciral z lizanjem in pihanjem.
gladil sem jo po obrazu kot kipar v večno nedokončanost zakleto skulpturo.
spremenila se je.
že ko sem nežno prodiral vanjo, se je tresla.
ko sem prišel vanjo, me je zadržala v sebi.
na sporedu je bila obnovitev zaljubljenosti.
presenetljivo solzne oči in značilen blag nasmeh sta jo posadila v moje naročje.
šepetal sem ji, da bi jo pomiril.
»barbi, objem je čaroben, ker sta srci tako blizu, da se lahko pogovorita.«
ljubkoval sem jo in poklanjal odtise svojih prstov na zidovih njenega templja večne ljubezni.
boginja je spregovorila.
»deuce, nisem bila z drugimi. samo prizadeti sem te hotela, ker poznam, kako ljubosumen si. prav imaš, ko si rekel, da nenehno preverjam tvojo ljubezen. mogoče se pripravljam na najhujše. odganjam ljudi od sebe, ker bo na koncu le še bolj bolelo. pri zdravniku sem bila zaradi ledvic. poslal me je na ultrazvok. bil je zaskrbljen, a mi ni povedal svojih sumničenj.«
»mogoče se ti je nabral kamen v ledvicah. moj brat je imel podobne težave. potem je pil veliko vode, čaja, zdaj je v redu...«
»ne vem, včasih sem slabokrvna, v urinu so našli kri...«
»prepričan sem, da boš kmalu v redu.«
»ni samo to, tudi v studiu mi je šlo slabo ta teden. preveč sem utrujena. dopust rabim, ampak ne morem...«
»pa pojdiva nekam.«
»ne morem. mogoče poleti. preveč problemov moram trenutno razrešiti.«
»pomagal ti jih bom...«
kljub spolnim užitkom, ki sva jih delila z drugimi ljudmi, sem bil njen partner.
več kot prijatelj, več kot ljubimec.
celo več kot zaupnik.
njen skrbnik.
a pesimist.
seveda sem najprej pomislil na najhujše, in če bi moral, bi z besedo sicer prisegel, da bi jo spremljal do konca, vendar bi v srcu mislil drugače.
težko bi ostal.
da bi v njej vzdrževal optimizem, ki je pomemben za razmerje, v katerem se nahajata partnerja, ki sta tako obremenjena, da najbolj funkcionirata kot svobodnjaka, sem spregovoril o svoji krivdi.
»rekla si, da si me nalašč naredila ljubosumnega. tudi sam sem podobno počel tebi. krivda za nastalo škodo v razmerju je moja. verjetno sva se v preteklosti sporekla takrat, ko sem pozabil, da te je mogoče ljubiti bolj kot tisto pred teboj, obenem pa te tudi seksualno zadovoljiti. moj predlog, da bi spala z drugimi ljudmi, je bil udarec najinemu razmerju. prepire so ti najini grobi seksualni kontakti, ki sva jih namenjala gašenju, le še bolj vneli. zaradi neuspehov pri prepoznavanju in potrjevanju najine ljubezni, sva pozornost iskala pri drugih partnerjih, ti pa enostavno niso bili dovolj prisebni in pozorni, da bi sprostili najino dejansko željo po svobodi. mislim, da sva se naučila, da je ljubezen najbolj svobodna takrat, ko jo omejiš le na svojega partnerja. v praksi je tako, da ljubezni ne moreš dajati veliko več ljudem, ker za njih nimaš dovolj časa. podobno je s prijatelji. resnično prijateljujemo lahko s kakšnim ducatom ljudi. več kot to so površinska prijateljstva, znanstva. ljubezen žal nima štiriindvajsetih ur dnevno. medtem, ko se ne vidimo, jo shranimo in obudimo, ko ljubljeni potrka na vrata. medtem lahko nemoteno ustvarjamo, saj ljubezen moti delo. nekateri ljudje pa vseeno ljubijo več ljudi. bodisi imajo veliko časa za jezike ljubezni, bodisi njihovi partnerji ne zahtevajo celotne porcije, ki jo premore vsa njihova ljubezen. morda midva nisva med temi ljudmi.«
zvenel sem kot lažnivi prerok.
moški smo nenavadna bitja.
v vse luknje bi porivali svoje kurce, vendar tega ne bi počeli z ženskami, ki jih ljubimo.
te namenimo svojim otrokom.
njihova usta poljubljajo otroke in niso namenjena za fafanje.
z izvenzakonsko partnerko počnemo takšne stvari.
najlažje za to so kurbe, ki se ne zaljubijo.
ljubice postanejo ambiciozne.
največja zmaga nad drugo žensko v zgodovini človeštva je prevzem njenega moškega.
najini sokovi so združeni napajali odejo pred kaminom.
odnesel sem jo v posteljo.
ko je zaspala, sem odšel in minil je čas.
nocoj sem spet sam.
v tobačnem dimu, gašenem za ognjenimi zublji cenenega alkohola v mišicah požiralnika, sključen v plesnivem stanovanju in v pričakovanju včerajšnjih dni, pišem odgovore na kdo sem bil, kam sem šel in kako to, da sem bil.
zapisujem spomine.
ti so vse, kar imam.
edina dragocenost, ki jo želim obdržati.
spomini so jaz.
brez njih sem nihče.
z drugimi sem nekdo drug.
lahko bi ostal v percepciji drugih, a si ne bi mogel priznati, da sem jaz.
ko bom umrl, bom izgubil spomin.
izgubil bom vse.
bolečino.
diplomo.
pisarno.
stanovanje.
osebni avtomobil.
okus za glasbo.
znanje tujega jezika.
izoblikovano telo.
vrečko sivke na vratih garderobne omare.
talent pisanja.
sobno rastlino.
zvestega prijatelja.
najljubšo žensko.
morda mi bo takrat lažje, ker bo umrl tudi spomin nanjo.
nekateri sprašujejo druge zakaj ne samo realno, ampak tudi kruto gledamo na razmerja.
tudi sam se to sprašujem.
v mojem primeru bi vzrok našli v smoli.
tistega včerajšnjega dne, sem jo obiskal v bolnišnici.
odstranili so ji ledvico.
metastaze so se razširile po vsem telesu.
nekoč so jo krasili valoviti plavi lasje.
padali so ji čez ramena.
pogosto, ko sem približal srce njenemu, da je to govorilo o spoštljivi ljubezni, sem jo z dlanjo gladil po lasišču in pihal pramene, da sem z ustnicama prispel do vratu in ga poljubil.
ko sem jo obiskal v uri žalostne ljubezni, ko sta bili tudi že srci tiho, teh las ni bilo več.
ko sem vstopil, je sedela na postelji in mi kazala hrbet.
gledala je skozi okno.
ob situaciji, kakršna se je vsilila v najino življenje, bi lahko ostal brez besed, vendar sem pozdrav in kompliment združil v najbolj preprosto besedno zvezo.
»lepa si.«
zaradi pomirjeval je bila skorajšnja dežurna avtistka.
odložil sem vrečko z darilcem in sedel k njej.
glavo je naslonila na mojo ramo.
»moje srce je včeraj sanjalo. tekla sva po trati do gozda. potem po gozdu. in naprej iz gozda. potem čez potok in mimo najinega slapu. jaz sem padla v prepad, ti pa si se uspel rešiti. potem sem se morala zbuditi, ker se nič več ne spomnim. to sem ti morala povedati, ker moje srce umira in ga tvoje ne sliši več.«
pripovedovala je o znani okolici.
nekoč sem jo fotografiral pod slapom.
ko sem jo spoznal, je bila izjemno čuteča ženska.
na fotografiji, v katero piham cigaretni dim, je zamrznjena njena sreča.
proti slapu dviga roki.
na njen obraz in dlani prši tisoče hladnih, v mavrico razpršenih kapljic.
»tudi sam se spomnim današnjih sanj. zbudil sem se pod drevesom, pri najinem slapu. kar naenkrat je bila pri meni neka starka. rekla je, da ji naj povem še svojo zadnjo, tretjo željo. ničesar se nisem spomnil in sem jo povprašal kdo je. potem sem jo še vprašal o svoji prvi in drugi želji,« zamolčal sem ji, da mi je starka odgovorila, da je smrt, in da vsakemu, ki umre, izpolni tri želje, »o tem, kdo je, ni želela govoriti. moja prva želja je bila, da bi vse vedel, moja druga želja pa je bila, da bi vse, kar sem vedel, pozabil. na mojo nadaljnjo radovednost mi je dala vedeti, da sem potem, ko sem vse vedel, tako močno trpel, da bi lahko umrl. težilo me je trpljenje vseh v bližnji okolici. naslednja želja je bila logična...«
v sanjah sem zaželel, da bi mi jo starka pripeljala, da bi bil vedno in povsod z njo, in da so se sanje končale žalostno.
starka je k drevesu pripeljala le njo, sam pa sem izginil v prebujanju iz sanj.
tega ji nisem povedal.
»zaželel sem si, da bi bila ti in jaz vedno skupaj. starka je željo izpolnila in izginila. potem sem resda brez spominov in vsega znanja, ki sem ga pridobil, a sem imel tebe in sem se v pogovoru s teboj spomnil kdo sem in česa sem se naučil v življenju. objela si me in najini srci sta spregovorili.«
bil je maj.
umrla je julija.
pozdravljeni.
ime mi je deuce.
star sem dvanajst let.
indijanec sem, kameni obraz.
ne poznam sreče v ljubezni.
objemi ostajajo nemi.

Objava: deuce  | 30.06.07 / 22:25

Skupna ocena: [10 glasov, 1220 ogledov]