loonie`s.......... (4)

On se uleže poleg nje ter jo objame, končno je zadovoljen, te čudovite občutke je čakal cel mesec. Vedel je, da ji bo pasalo. Hvaležna mu bo, le, da se tega še ne zaveda. Objame jo, ji pove, da jo ima rad, da bo kmalu nehalo boleti. Poljubi jo na ustnice, jo nekaj časa v temi gleda v obraz in se nato obrne stran ter počasi tone v globok spanec.
Ona leži zvita in osramočena, povzročil ji je neskončno bolečino, če fizične niti ne upošteva. Utrujena je tako zelo, da niti ne ve, ali se je ta nočna mora dejansko zgodila, ali samo sanja.
Zakoplje obraz v blazino in ihti, želela si je umreti.
Ko se malo umiri prične razmišljati o samomoru, kakšen način smrti bi si izbrala in kdo bi jo našel. Orožja pri hiši ni, torej si glave ne bo mogla prestreliti, da bi se obesila se ji zdi preveč dramatično. Avtomobila svojega žal še nima, niti izpita, tako ne more iz izpušne cevi napeljat izpuha nazaj v kabino. Tablet s katerimi bi pre-dozirala in bi to povzročilo gotovo smrt prav tako ni v hiši. Ko bo to storila, bi bila rada učinkovita. Pri vsem, česar se je lotila si je želela biti učinkovita, neglede na to ali je pospravljala, ali kuhala.
Polovičarstvo je bilo nezaželjeno, saj je povečalo možnosti preživetja. Ona pa ni želela preživeti, ni želela klicati na pomoč. Želela si je umreti. Tako ali tako je duševno že zdavnaj umrla, sama sebi se zdi kot prazna lupina, ki živi človeka nevredno življenje in se konstantno pretvarja, kako lepo, da je njeno življenje.
Pred časom je zopet začela pisat dnevnik. Notri je zapisala vse o čemer bi se hotela z nekom pogovoriti, nekomu zaupati. Nekega dne je šla po opravkih, on je bil slabo uro sam doma in imel obilico časa za prebiranje. Prebral je popolnoma vse. Od takrat naprej je še njen dnevnik čista bralcu prilagojena laž. Dovolil si je, poleg njenih posameznih kritik, pripisati svoje ideje, svoja videnja in svoje zagovore. Kljub temu, da je bila resnično šokirana se ji ni zdelo tako strašno, da je to storil, kot se ji je zdelo grozljivo, da se mu je vse to zdelo normalno. Popravljal je njene misli in njen način percepcije zanj čisto normalnih dogodkov.
Ne razmišlja prvič danes o samomoru. Ta ideja jo spremlja že od poroda dalje.
Kot je nek pesnik nekdaj zapisal »sladka smrt..« ne spomni se niti pesnika, niti pesmi, se pa strinja z njim. Boljše sladko umreti, kot celo življenje polno trpljenja. Nato se spomni, svojih zakoreninjenih krščanskih naukov, kako nam je življenje podarjeno in si ga zatorej nimamo pravice jemati in, da je samomor greh, če se ubije se bo torej cvrla u peklu. Le kaj je hujšega od pekla v katerem živi, tudi ta se ji zdi večen. Edina razlika je, da je ta prekleto mrzel saj komajda zmorejo sproti plačevati in naročevati olje za ogrevanje.
Potem se spomni na hčerko, komaj nekaj dni je stara. Ali si ona ne zasluži matere? Ali ji bo res boljše brez nje? Po eni strani, se ji zdi, da najbolje zanjo poskrbi prav ona, da je še vedno njena mati. Po drugi strani ji on stalno dopoveduje kako slaba mati je, torej bo kdo drug bolje skrbel zanjo...
Smešno je delati seznam za/proti svojem življenju. Po eni strani, je hotela umreti, po drugi strani je konstantno iskala izgovore zakaj še ne sme umreti. Ali je samomor impulzivno dejanje, ali je dobro premišljen in načrtovan. V primeru, da je impulziven, mora biti človeku sigurno žal nekje med samim procesom, po vsej verjetnosti takrat, ko si ne more več pomagati oziroma, ko mu ni več pomoči. Če je načrtovan, ga najbrž nikoli ne izvedeš. Težnja po življenju in borba za preživetje sta globoko zakoreninjeni v nas.
Najbolj se je bala, da bi si med postopkom premislila, da bi se odločila, da ne želi umreti in to ravno v trenutku, ko bi brcnila stol, tik preden bi se vrv zategnila in bi se pričela dušiti. Lahko bi se to zgodilo nekje v trenutku, ko bi se odrinila s strmega pobočja v prepad. Takrat je prepozno neglede na željo, v tistem trenutku si praktično mrtev, kot bolnik raka v zadnjem stadiju. Sicer si še prekleto živ, a ujet v nemogočem položaju in trenutku iz katerega se enostavno ne da. Sicer tisti trenutek traja izredno malo časa, lahko nekaj sekund, lahko niti sekunde ne, lahko eno samo sekundo. A tisto malo je dovolj, da si premisliš.
In, ko si premisliš sploh ne delaš več samomora, ampak je obupani del »jaza« umoril celega tebe.
Tho je vstala, se oblekla in odšla na balkon, da bi pokadila cigareto. Nasmehne se, pravzaprav že dela samomor, vsak dan.
Stopi čisto na rob balkona s cigareto v roki, če bi se vrgla naravnost na glavo, bi moral biti dovolj visok, da bi zlomila vrat in umrla. Lahko pa bi si zlomila vrat in preživela naslednjih mnogo let na vozičku kot tetraplegik.
S tem bi dosegla maščevanje vsem, ki bi morali skrbeti zanjo, pa tega niso storili. Vsem, ki bi jo morali poznati, ki je nebi smeli zapustiti, ki bi morali videti, da njena duša kriči.
Cigareta dogori, vrže jo na dvorišče, hitro pade nato se malo odbije in spet pristane na pesku.

Mar bi se tudi ona odbila, če bi skočila?

Objava: loonie` | 26.07.07 / 08:49

Skupna ocena: [8 glasov, 921 ogledov]