27.7.2007 (1)

Kot da ne bi premišljevala že toliko časa! Kot da ne bi premetavala besed v mislih, jih nevidne pisala sem. Stavki so se sprehajali eden mimo drugega, se kdaj prepletli, kdaj je eden pobrisal drugega, celo kakšna poved je nastala.
Kot da ne bi. Danes so vsi ušli. Povedi, stavki, besede.
Včasih si enostavno ne morem nič pomagat z njimi. Včasih so pretirano na kupu, toliko jih je, da, ko silijo vsi naenkrat sem, niti ne vidim več bistva, kratkost in jedrnatost gresta po zlu. Spet drugič se beseda, stavek, skladnja, zdi nekaj, kar šele imam osvojiti. Kako povedat, če nimam besed?
Morda z ločili. S tremi pikami, šestimi klicaji in še več vprašaji. Z dvopičji, podpičji, narekovaji, vejicami, oklepaji. Morda ti povejo vse: kako čutim, kako se počutim, povejo kdaj ljubim, kdaj "sovražim", kdaj mi je vseeno ali kdaj mi kaj ne da spati. Povejo kaj znam in česa ne. Kaj hočem, čemu se ne odpovem, kaj je pomembno in (podčrtano) česa ne pozabim. Povejo marsikaj.
Včasih povejo kaj piše med vrsticami.
Naj ti danes pike in klicaji povejo vse, kar ti med vrsticami želim povedat, vse, kar med vrsticami želiš slišat...!!!

Objava: louise  | 27.07.07 / 16:27

Skupna ocena: [1 glasov, 805 ogledov]