Spomin1 (2)

Proti jutru je le zaspala.Ko se je zbudila,je po celem telesu čutila grozno bolečino.Upala je,da je vse skupaj bila le nočna mora in da se ji ne bo potrebno spopadati s tem v resničnosti.Toda ko je odšla na stranišče in opazila rdeč madež na spodnjih hlačah se ji je uprl cel svet.Obsedela je zraven straniščne školjke,šlo ji je na bruhanje.Nekako se je odvlekla do tuš kabine,odprla vodo in spirala iz sebe vso to umazanijo.Če bi lahko bi si zbrusila vsako celico v telesu,samo da bi lahko pozabila na vse skupaj.Toda bolečina v njej je samo naraščala.Gnusila se je sama sebi.Tudi v ogledalo se ni bila sposobna pogledati.Želela je umreti in to takoj.Pogledala je v omarico z zdravili,nič pametnega.Odšla je proti sobi,stopila na okensko polico,se zazrla v globino.Vedela je,da osem nadstropij visoko nikakor ne bo preživela.Zaprla je oči,pomislila na padec,na neizbežen pristanek.To bi bila idealna rešitev.Toda zmotil jo je krik iz sosednjega bloka.Opazili so jo.Ni želela da bi jo opazili preden bi skočila.Umaknila se je.Odšla je v kuhinjo,vzela najbolj oster kuhinjski nož,ga podržala na zapestu,pritisnila,toda zazvonil je telefon.Poslušala je enakomerno zvonenje,pogledala nož in si mislila,da bo tako ali tako predolgo trajalo,da bo steklo vso življenje iz nje.Kaj če jo kdo prej najde?Bila bi neuspešna in z bolečino bi morala preživet.
Nekako je preživela tisti dan,zvita v klobčič,v postelji.Starši niso nič posumili.Pa saj jih nikoli pravzaprav ni kaj dosti zanimalo kaj se dogaja z njo.
Minevali so meseci,zaprla se je vase,ven ni več hodila,v šoli je popustila.Bila je mrtva ujeta v svoje še kako živo telo.Včasih vedra,nasmejana,polna energije,se je spremenila v živega mrliča,s črnimi podočnjaki,zamolklimi potezami na obrazu.Nekako je prikrila svojo bolečino,kajti zaupati ni mogla nikomur.Preveč jo je bilo sram in imela je občutek,da je sama kriva za to.
S časoma je bolečina popuščala,toda gnus je naraščal.Nikoli ni bila med ravno suhimi ženskami.Toda takrat si je želela samo jesti,se zrediti do onemoglosti in nikoli več nikomur biti všeč.Ni si več želela čutiti nikogar blizu sebe,kaj šele da bi se jo kdo dotaknil.Že če so se jo dotaknili sošolci v šoli,se je zdrznila in se nekako umaknila v svoj temni kot,kjer ji je bilo najljubše.Vrsto let je bila kot siva miška,ki je tu pa tam malo pogledala v svetli dan.......

Objava: Nataša  | 30.07.07 / 22:00

Skupna ocena: [3 glasov, 956 ogledov]