loonie`s........... (1)

Prebudi jo otroški jok, skuša se na hitro dvigniti iz postelje a jo ostra bolečina v njenem presredku upočasni. Res se je zgodilo, niso bile zgolj sanje, si misli.
Takoj se napoti v kopalnico, da bi si umila zobe in obraz, ter zamenjala vložek in preverila, če so šivi zdržali. Otroški jok, je kot neizrazita podlaga. Slisi ga ravno toliko kot ptičje petje.
V ogledalu se komajda prepozna. Oči zatečene, pod njimi pa temni kolobarji, ustnice suhe in razpokane, njena »aristokratsko« svetla polt pa bolano bleda, skorajda zelena. Če se nebi spoznala po skuštranih laseh, ki vsako jutro iz neznanega razloga skušajo doseči orbito, gravitacija pa jim je neznanka, bi mislila, da jo nekdo drug gleda iz ogledala. Dosti bolj neprivlačen, za kakršno je veljala ona.
Topa bolečina nekje nad desnim očesom naznanja migreno s katero se ne more sprijazniti, ne danes, danes ima ogromno dela. Vsede se na stranišče saj so ji nenadoma začele noge odpovedovati, nasloni se na steno, na kateri je tik pod njeno glavo obešen wc papir.
Sedi in srepo strmi predse. Ne, ne bo si priznala kaj se ji je dejansko zgodilo. Imela je spolni odnos s svojim partnerjem, le malo prekmalu je bilo pa jo zato vse boli. Zaradi navala strasti, se je spozabila. Sedaj nosi posledice, prav je tako, sama si je kriva.
Posilstva si ne bo priznala, saj se je smatrala za močno spolno nedotakljivo osebo, njej se to že ne more zgoditi. Vedno je govorila, ko so se pogovarjale s sošolkami ali kolegicami, da če bi kdo karkoli poizkušal v tej smeri, bi ga ubila ali vsaj poizkušala ubiti. Ker tega ni storila, sklepa, da ni bila posiljena. Kdo bi ji pa sploh verjel, tvoj partner te pač ne more posiliti le vzame si kar mu pripada.
Najbrž se ji res meša, saj niti ni prepričana, da se je sploh kaj zgodilo. In kaj je dojenčica, katera še vedno joče, seme zla ali zgolj nedolžen otrok s svojimi potrebami.
Nekajkrat globoko vdihne in izdihne, skuša vstati, noge jo sicer držijo a v glavi je zabolelo, kot, da bi jo s kladivom udaril.
Detece nahrani, uboga revica, bila je že čisto dehidrirana od joka in jo previje. Uleže se nazaj na posteljo ter si jo položi na prsa, tako lahko posluša materin utrip. Ker jo je jok popolnoma izčrpal tudi hitro zaspi.
Skorajda je zaspala še ona, a jo je prekinilo zvonenje telefona. Vzame ga v roke in pogleda kdo kliče, bil je on. Javi se mu.. »Včeraj je bilo čudovito, super si bila, sicer si se nekaj upirala, ne vem čisto točno zakaj. Ali ti sprva ni pasalo, ali zarad tega, da je lepše izgledal...«, začne on razpredati. Po prvih treh besedah je položila telefon poleg sebe, obrnjenega z zvočnikom v blazino, tako da ga ni slišala.
Jokala bi, a se je v preteklih mesecih »izjokala«, solz je enostavno zmanjkalo.
Želela si je, da bi jo kdo objel, kdorkoli. Skril v svoje naročje in zaščitil pred svetom in njo samo. Prepričana je, da ti nihče ne more storiti toliko škode, kot si jo lahko storiš sam. Če bi le zbrala pogum in stopila pred očeta, ter mu pojasnila vso zadevo, je bila prepričana, da bi se jo usmilil in vzel nazaj v hišo. A kako očetu priznati, da se je tako zelo zmotila, da ga nujno potrebuje in, da jo trenutno stanje ubija, če si še sama ni hotela priznati resnice in ves tisti privzgojeni ponos ji tudi ni bil v pomoč.
Kljub temu, da ga je sovražila, ga je ves čas zagovarjala in sploh ni vedela zakaj to počne. Zakaj zagovarjati brutalneža, ki nima osnovnih moralnih vrednot in popolnoma nobene samokontrole.
Mogoče ji je bilo tako lažje. Na lep dan se je počutila tako zelo odraslo, imela je pravzaprav vse. Živela je stran od staršev v lepi hiši, imela je svojo kuhinjo, svojo dnevno in vse ostalo kar v hiši pač mora biti. To stanovanje je bilo ves njen svet, zunaj njega ni obstajala in kot kaže še nekaj časa ne bo, saj je locirano u majhni vasi daleč od vsega. Brez prevoza ne more nikamor in, ker nima lastnega mora vedno nekoga prosit, da jo kam zapelje. Največkrat je to on, če se mu le ljubi. Na nek način je to stanovanje njen zapor.
V glavi je obstajala neka sanjska ideja, kako naj bi »odraslo« življenje izgledalo in, če se je res močno pretvarjala, je verjela, da je vse to dosegla. Kako potemtakem izpustiš sanje iz rok zaradi enega samega nezaželjenega spolnega odnosa, zaradi nekaj kletvic in prepirov, zaradi nekaj groženj s smrtjo enega ali drugega. Vse to so zgolj nepomembni detajli. Kot postrani sezidana stena, stoji postrani, je pa še vedno stena, kar je bistveno.
Ni marala biti malenkostna, to je lastnost perfekcionistov, ona pa to ni.
Gleda malo kako lepo spi in rahlo smrči, boža jo po napol plešasti potlačeni glavici, to jo pomiri do te mere, da zopet počasi tone v globok spanec.

Objava: loonie` | 31.07.07 / 09:52

Skupna ocena: [4 glasov, 851 ogledov]