|
Bila sem na obisku. Pri atiju. Na pokopališču.
Pogrešam ga. Pogrešam njegov objem, njegov nasmeh, njegove besede. Zakaj mi nikoli več ne bo rekel: "Moja."?
V soboto bo minilo natanko leto dni, odkar sva bila z atijem na izletu. Službeno je šel v Žiri. Glede na to, da sem imela počitnice in tako ali tako nisem imela kaj za delat, sem ga vprašala, če lahko grem z njim. In sva šla na pot. Dovolil mi je, da vozim njegov avto. Svoj avto je pazil kot punčico svojega očesa, sedaj pa mi je dovolil, da sem jaz peljala. Tisti dan je minil tako hitro. Toliko sva si imela za povedat. Menda je bil to prvi (in žal tudi zadnji) izlet, na katerega sva šla sama. Nikoli nisva imela prave oče-hči povezave. Ko sem bila majhna, starša zame nista imela časa in me je bolj ali manj vzgajal brat, zato sem oba starša jemala bolj kot prijatelja in ne kot starša. Takrat mi je bilo pa prav toplo pri srcu. Ne znam opisati občutka, pač...imela sem atija, kot sem si ga želela.
Nazaj grede sva se ustavila na Trojanah na kosilu. Ati si je naročil obaro z ajdovimi žganci. Nikoli nisem marala ajdovih žgancev, takrat pa sem mu jih skoraj polovico pojedla. Ko sva šla na bencinsko črpalko točit bencin, mi je kupil še čokolado. Čeprav mi tega ni povedal velikokrat, sem vedela, da me ima rad.
Včasih sem imela občutek, da me tretira kot 5 letno punčko. Vedno kadar sem šla ven, mi je rekel: "Pazi nase." Te besede so me prav jezile, zdaj pa jih pogrešam.
Minilo je že mesec in pol, odkar je ati pokopan. Tistih 10 mesecev pred njegovo smrtjo, je bilo zame po eni strani najhujših, po drugi pa najlepših. Čeprav mi je ati umiral pred očmi, sem imela atija. Atija, kot sem si ga želela. Ves čas je bil ob meni, me poslušal, ni se bal pokazati čustev. Upala sem, da me ne bo zapustil že tako hitro. Vedno sem govorila: "Ni mi važno, če bo ati za vedno priklenjen na posteljo, še vseeno bom lahko rekla, da imam atija." Zdaj pa....tudi sedaj ga imam, le da v drugačni obliki. Čeprav fizično ne bo prisoten nikoli več, bo pa vedno v mojem srcu, v mojih mislih.
Objava:
piercika  |
31.07.07 / 21:10
Skupna ocena:
  [4 glasov, 1008 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
Velikokrat mi je hudo, ker je odšel brez, da bi mi rekel adijo. Ampak tisto jutro me ni hotel buditi.
Ne bom ti rekla, da bo boljše, ker ne bo. Vsaj tako kmalu še ne. Vsak dan, mesec, leto bo nekoliko lažje, ampak bo še vedno bolelo. Sedaj moraš biti močna zase in za njega!Saj veš, da si vsi atiji želijo, da so njihove "male punčke" srečne! Drži se!
Gre pa tole celjenje ran res tako noro počasi ... in boli!!!! Boli ko svinja! Upam, da se znotraj familije med sabo podpirate, pa da maš nasplošno pravo družbo okrog sebe (torej ne ljud, ki te (sicer dobronamerno) vlečejo v družbo in te poskušajo na silo razvedrit). Miren dan ti želim!
Zame je še vedno živa, spomini so neboleči,... kot da je nekje in se ima v redu. Tudi v sanjah vedno počne neke norosti, da jo je potrebno mirit. In vedno znova se čudi, zakaj se toliko sekiramo zaradi nje. Da je vse u redu in da se itak spet srečamo. Itak.
Mislim, da ljudje, ki jih imamo radi živijo naprej v nas. Zato morda se vedno nasmehnem, ko pomislim nanjo in morda zato ne morem hodit na njen grob.