|
Že dolgo nisem pisala na svoj blog, vendar pa me je danes nekaj tako pretreslo, da to enostavno moram spraviti na papir.
Ste že kdaj pomislili, kako je življenje sestavljeno iz raznih poti, iz raznih nitk, ki se med seboj prepletajo, srečujejo, razločujejo, vozlajo, trgajo in navsezadnje, ko se jih dovolj združi v eno, se vse enostavno konča? Verjamem, da nekateri o tem razmišljajo več, drugi manj. Meni se to podi po glavi kar pogosto, sploh po vseh dogodkih, ki so se zvrstili v zadnjem letu in pol.
Se kdaj sprašujete, kdaj bo napočil vaš trenutek? In navsezadnje, kako malo je za to potrebno? Kolikokrat na dan, na teden, na mesec, v celem življenju se srečamo s koncem, pa na to sploh ne pomislimo?
Včasih se zalotim, da razmišljam o črni kroniki, ki jo vidimo dan za dnem. Kamen zadel fanta in ga pahnil v prepad. Avto izsilil kolesarja. Pijan voznik zadel peško. Motorist končal v ograji. Vsak dan se vrstijo take in podobne zgodbe. Kdaj bo na vrsti kdo od nas? Nihče ni nedotakljiv, le splet dogodkov mora biti pravi...
Se kdaj vprašate, kaj bi bilo če... Če ne bi danes na nek čudežen način zaslišala avta, ki me je izsilil in rahlo zavrla na kolesu, da je šel mimo mene in sem ga dejansko čutila? Če ne bi kolesa, ko sem padla, zaneslo na stran, kjer ni bilo avtomobilov? Če bi bil namesto prometnega znaka drog javne razsvetljave?
Imamo srečo. Ne moremo živeti dan za dnem z mislijo na konec naše poti. Lahko le poskusimo izkoristiti to, kar se nam ponuja... Na takšen ali drugačen način...
Objava:
Chica20  |
01.08.07 / 22:18
Skupna ocena:
  [1 glasov, 947 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
Zato se je bolje ne ubadati s tem in ziveti za malenkosti, trenutke, ki te osrecijo. Kajti vse, kar imamo, je sedanjost.
Uzij dan!:)
Ne! Življenje je preveč dragoceno, da bi ga trošila za takšne misli, strahove, ugibanja, raje ga živim.
Tako kot najbolje znam in zmorem ... rada živim tako! In če pride jutri moj dan ... ali pa danes bom lahko rekla, da sem živela, ljubila, spoštovala in razumela!
To mi je dovolj!
Naključij ni, vse se zgodi z razlogom!
pač, ko bom umrla, bom umrla, a do takrat želim živeti polno življenje, delati stvari, ki me osrečujejo in biti takšna kot sem...
Dostkrat poslusas od bliznjih, ki jim je kdo umrl, da jim niso povedal, da jih majo radi, da se niso javl na telefon jim ker so bli nerazpolozeni ali jezni in jim je zarad tega se bolj hudo:\
Sicer naceloma je mene strah smrti in nebi rad umrl... ampak se s to mislijo ne obremenjujem!
Carpe diem
KAj pa če bi vam nekdo rekel da boste jutri umrli (ne veste kako)? Bi živeli drugače? Bi komu kaj sporočili? Bi se zaprli pred svetom in travmirali ali bi poskušali užiti zadnji dan?
Lani sem bil pa že prepričan, da se bom ubil. Situacija ni bla več čist pod nadzorom, tak da sem lepo sedel v snegu in čakal, da bom dobil soplezalca na glavo in bova skupaj letela čez steno. No, k sreči je tisti led po nekem čudežu zdržal....
Kakorkoli že, življenje je lepo :D