Objestnost v nas. (24)

Pred časom sem po nadpovprečno letečem delavniku in tednu, katerega tempo ne bi želel kmalu ponoviti, imel (ne)srečo biti očevidec objestnosti, enega izmed udeležencev v cestnem prometu nad drugim. BIl je čisto povprečen dan, v zraku vonj po iskrenju stresa in skrbi, v polzečih kolonah na cesti sami zdolgočaseni obrazi, ki se ob trku pogledov niti ne nasmehnijo, niti ne obrnejo vstran. Otopelost povsod v sivini utrujenosti ponavljajočega tekaškega kroga, vsak prihajajoči dan. Moderno življenje je takšno, pravijo naši dedki in babice, nemotivirajoče, otopelo in polno skrbi, distrakcij in frustracij, brez upov v prihodnost. Kmečki človek se tega brani tudi tako, da kritizira "mesto", saj se boji, da bi to prišlo k njemu v domačijo, zato so ljudje z ruralnih področij dodatno nastrojeni.
Če bi človek nacionalne posebnosti sodil po tem, kakšni smo videti, ko se v strnjenih polžjih poteh vračamo domov, potem bi nedvomno to najbolje opisal Ibsen. V primerjavi, je videti življenje v Amazoniji na jugu Equadorja, kjer se domačini borijo proti naftnim mogotcem, ki bi radi sredi tropskega gozda navrtali luknje v zemljo, kot nekaj s smislom, veliko smisla. In zakaj navrtaš luknjo v tako temnem gozdu, da nikdar ne rabiš zadnjih modnih sončnih očal? Zato, da bi mi lahko še naprej vdihavali slab zadah svojih konjičev, saj nas praktično bolijo podplati od oslanjanja na zavore, ko čepimo na mestu, en za drugim, v kolonah in tunelih, čakajoči tisti skupni premik, ki v otopelem človeku sproži enoglasen "Aleluja". Kaj za vraga vedno čakamo? Verjetno je to tisto, kar nekdo preprosto ni mogel razumeti. Čakali bomo, pa če bodo 10-pasovnice v vsako smer. Zakaj v gužvi potrebujemo policista v semaforiziranem križišču? Zato, da nas posili k premikanju. Zaspali, otopeli in utrujeni bi radi malo podremali pri zaprtih očeh. Zakaj imamo avtomobile sposobne hitrosti prek 250km/h, če pa imamo povsod maksimalne omejitve v rangu 130km/h (tisti autobahn naj vrag vzame s svojo izjemo). Zakaj imamo prepovedano uporabo mobilnega telefona med vožnjo, hkrati pa so prometnice, vpadnice in avtoceste, najbolj pokrita področja mobilnih operaterjev. In koliko ljudi ima prostoročno inštalacijo, slušalko modrizobobol? Praktično nihče. In v tej džungli čakajočega pleha si ljudje različno lajšajo čakanje. Peščica vijuga po svojem pasu, iz dolgčasa in potrebe po dinamiki, spet drugi si pojačajo radio in pojejo, če se le da. Nekaj jih telefonira in s tem beži pred dolgočasjem in zaporom nepremičnosti. Velika večina pa čaka z rahlo odprtimi usti, zre v neznano, verjetno se ukvarjajo s tem, kaj jih še čaka za uredit, ko pridejo domov. Morda pa jih maltretira nov šef, sin od lastnika, ali pa horizontalno napredovana šefica, ki uveljavlja avtoriteto nedrčka in takšno tudi strokovnost. Morda se vračajo v osamljeno stanovanje, kjer jih ne pričaka niti debel kosmat maček s pivom, ne vem. Vem pa, da svojih frustracij stresat nad drugim nima pravice nihče od nas.

Tako je v pozno popoldne za menoj, v koloni na Šmartinski cesti (kolona pred Kajuhovo), bil primoran ustaviti srebrn audi karavan. V trenutku, ko se je cesta dovolj razširila, da se je pojavil še pas za zavijanje levo, je s polnim gasom in škripajočimi pnevmatikami odvihral po levi, in se s približno 50-60km/h vrinil v vozni pas. Ok, sprva sem mislil da bo počilo, ker je vozni pas komaj speljal, vendar je imel očitno veliko srečo. Prijel sem se za glavo in upal, da je bil to zgolj impulz in "da je izkoristil šanso". Konec koncev ne vidim pomena takšnih ekstremnih in rizkantnih manevrov, meni se je ravno tako mudilo v BTC po nekaj opreme, kjer bi trgovino v naslednjih 15ih minutah zaprli. Upal sem zaman, ko smo vsi speljali se je lepo videlo kako agresivno in sunkovito suva iz levega pasu v desnega, vozi popolnoma za ritjo ljudem in jim blenda na vso moč, da se mu odmaknejo. Pridemo do črpalke in v trenutku se koloni na obeh pasovih ustavita (jaz sem se vmes prestavil na desni vozni pas, saj bi kmalu po tem zavil k city parku, in tako profitiral nekaj mest). S pogledom med kolonami vidim, da ni pred avtomobili nobene ovire. Takrat z desnega pasu zagledam audija, ki z v prazno vrtečimi kolesi avto obrne počez in zapre pot tudi levemu pasu, iz avta steče nek debeluh (manjkal mu je le umazan kombinezon) med 30 in 40 let in nekomu v domžalski fiat pandi, iz čiste objesnosti na obrazu, začne brcati v vrata in jih zapirati vanj (le-ta je očitno želel izstopiti). Butasta glava je pobegnila nazaj v audija, napadeni gospod pa je iz avta skočil in iz panike začel po audiju udarjati z metlico za sneg, . Debeluh iz audija je stopil na gas, vendar se kakih 20 metrov kasneje ustavil in prižgal vse štiri smernike, saj je videl, da je voznik pande v roke prijel telefon. Domžalčan je (cca 50 let) klical policijo, mi pa smo speljali. Pokličem na radio, da je bil pretep in naj opozorijo voznike, da je levi pas na šmartinki zato zaprt in odpeljem naravnost po opravkih. Čez 10 minut se vračam, da bi vozniku pande pustil vizitko, za pričo, a ga ni bilo več, avto pa je bil parkiran na pločniku. Pokličem policijo in povem čemu kličem, vzamejo podatke in odpeljem se domov. Oba sta bila vidno znervirana. Zafrustriranec iz audija povsem očitno zaradi nečesa drugega, voznik pande pa šele po napadu nanj.
Še lep čas sem se spraševal kaj za vraga se človeku premakne v glavi, da postane tako objesten, da ob resnem in agresivnem ogrožanju drugih dobi idejo, da bi nekoga na gobec, ker se mu nekaj ni izšlo. To sem se spraševal vse do petka, ko sem opazil na avtu novo prasko od ključev. Parkiram ob eni najbolj prometnih cest v prestolnici, zato gre mimo njega kar nekaj pešcev in kolesarjev. V trenutku sem si predstavljal tepca, ki je ključ iz čiste zlobe, objestnosti ali slovenske nevoščljivosti naslonil na vrata in potegnil 35 centimetersko črto v lak. Tema mi je padla na oči, v kosteh, kitah in živcih sem čutil, da bi ga tako polomil, zbrcal in razbil, da mu ne bi pomagala niti nujna zdravniška pomoč. Priznal sem si, da sem očitno tudi jaz lahko objesten, le pravo situacijo mi mora človek dat. Se z objestnostjo odzivamo na objesnost, ali se zgolj branimo? Težave sem imel že ob razumevanju besede "objestnost". Slovar ima nekaj referenc na "pobalinstvo" oz. "fantovska objestnost". Moram priznat, da vidim pobalinstvo v povsem drugačnih vlogah.

Na koncu pa moram priznati, da v tistih kolonah, polnih ogljikovega monoksida in dioksida smo po večini zelo krotki in pridni, porabljamo tisto, kar je v interesu tistih, ki nas vodijo, čakamo in ne moremo nikamor izven teh meja, verjetno tudi zato, da nekoga slučajno ne prime, da bi komu zavil vrat.

M.H.

Objava: HeadRoom | 24.09.07 / 10:31

Skupna ocena: [3 glasov, 1609 ogledov]