Objektivna odgovornost. (56)

Pozdravljeni.
Danes bi rad spregovoril o vzorcu, ki je za moje pojme nesprejemljiv za vsako človeško bitje, ki nase gleda kot človeka z vestjo. Upam, da bo ob branju tega teksta vaša čustvena vpletenost na uzdih, zdrava distanca in iskrenost do sebe pa na večjem poudarku. Opozoril bi vas, da zna biti ta prispevek nekoliko obremenjujoč za posameznika in, da vam znajo ob prebiranju čustva povzročati težave.

Spregovoril bi rad o sprevrženosti naroda, ki je nesramna in brez mehanizma za omejevanje. Politična razgledanost je pri povprečnem Slovencu izjemno nizka in moti me, da je kljub kratki zgodovini naše države (kjer je možnost politične angažiranosti velika), toliko ignorance prav med mlajšimi državljani (do 35 let), na katere bodo odločitve, ki se sprejemajo danes vplivale velik del življenja. Pogledati stran in kričati »politika je kurba«, »mene to sploh ne zanima«, hkrati pa ječati ob višanju cen življenskih potrebščin , da o privatizacijah velikih državnih podjetij v žepe posameznikov sploh ne zgubljam besed. Po domače, vsi bi si radi izplačevali dobiček svojega podjetja, le nihče ga ne bi sam ustanovil in ustvaril iz nič.

Spregovoril bi o hinavščini ljudstva in sprenevedanju, ki za naše otroke in naslednje generacije nikakor ni plodno. Učimo jih laganja, prelaganja krivde na druge in izmikanja pravici in resnici, za vrh vsega pa je nujno tudi obredno žrtvovanje glav, ob nesrečah. Kje smo skrenili ne vem, a prepričan sem, da je laž postala (pre)velika vrednota, ki nekaterim ljudem krivično daje zavetje, spet druge pa obsoja in sodi po principu vaških puntov.

Da vas popeljem v konkretnejše primere, pa začnimo kar z dogodkom decembra 2005. Upam, da je minilo dovolj časa, da se lahko dejstev spomnite brez pretirane čustvene vpletenosti, pač pa z določeno mero razuma.
Pred diskoteko Lipa je prerivajoče se ljudstvo do smrti poteptalo dve mladoletni dekleti. Ne vem kako stojite z znanjem materinščine, vendar jaz zelo dobro ločim osebek, povedek in predmet. Kdo je poteptal dekleti? Ljudje. Kdo se je prerival? Ljudje. Grozovit dogodek je bil zločin nasilnih in malomarnih, lahko bi rekel objestnih (pri čemer je gotovo asistiral alkohol) posameznikov, ki so želeli svojo voljo uveljaviti nad zaprto pot v diskoteko. Vsakič, ko se pripeti kaj tako groznega imamo v istem trenutku na razpolago večnega detektiva oz. medije, recimo jim veliki M in poroto, ki ji pravimo ljudstvo oz. veliki L. Tak princip sojenja je sporen, bi se z menoj upal strinjati vsak pravnik, obtoženi je brez zagovornika, celotna zadeva pa deluje bolj kot totalitarni vojaški tribunal po zmagi, kjer ljudstvo na vsakega pokaže s kazalcem obrnjenim v tla , hkrati pa so krivci prav med poroto. Pred giljotino pa navijajo z usti polnimi pokovke in čipsa, po katerem segajo v 5 kilogramske vrečke, s še vedno krvavimi prsti.

Vrnimo se malo v december 2005. Na televizijskih ekranih se pojavi novica o groznem dogodku. Vzrok po »kmečki logiki« visoko inteligentnega novinarja in ljubiteljskega Sherlock-a Holmes-a pravi, da je do prerivanja prišlo, ker jim varnostniki (z navodili lastnika) niso dovolili vstopiti v klub. Povsem logično je sedaj, da ubogi neučakani množici ni preostalo drugega, kot da se prerine naprej in za to je kriv lastnik lokala, ker ni na dvorišču imel horde varostnih služb, ki bi ljudi z namero teptanja pravočasno identificirale, jih okregale in jim odvzele bombone (v nasprotnem primeru bi tako ali drugače prekoračile pooblastila). Upam, da moje karikiranje razumete. Kako v takem primeru izgleda naš »verodostojni« vir informacij? Prvi kader je dramatičen in grozen (razumljivo, saj gre za surovo smrt dveh mladih deklet) v obliki napovednika, sledi mu množica prižganih sveč (znanilec smrti), posnetki policistov (da takoj dobimo občutek kaznivega dejanja). Pretresen nad dogodkom, poteka teh treh elementov sploh ne opaziš, dokler jih nadaljni mesec ne doživljaš vsak dan, v istem vrstnem redu, dodaja se le še krivce. Če ponovim; sveče (smrt), policisti (kaznivo dejanje), objokani svojci (žrtve), in naslednji kader je logično namenjen »krivcem«(morilci!), tu pa naenkrat vidimo lastnika kluba iz arhivskega posnetka. Vprašam se, če je vse tako jasno, zakaj nas je potrebno v to krivdo sedaj prepričevati? Ljudje v trenutku prično kazati s prstom na lastnika in v ponavljajočih se kadrih v omenjenem vrstnem redu nihče ne uporabi vprašanja po osebku. Kdo ali kaj je pohodil dekleti pred vhodom v diskoteko? Množica ljudi. Zakaj ni nihče nikogar popisal, zakaj ni nihče nikogar ovadil? Pohodilo ju je vsaj 20 ljudi, gotovo je nekdo, ki se spomni, da ni stopil na trda tla. Čemu se govori o lastniku lokala, če pa ga sploh ni bilo blizu? Je za uboj, ki ga jaz povzročim s strelnim orožjem kriva zastava kragujevac? Ne razumem. Vsi vpleteni nemudoma zagrabijo ponujeno vlogo medijev, torej vlogo razsodnikov in svoje prste usmerijo v predlaganega krivca. Med njimi so tudi vsi tisti, ki so videli svoje znanke in znance, ki so stopali po padlih dekletih in si nujno rabijo to sliko izbrisati iz glave. O tem se molči, nihče ničesar ne izjavi, to se nikdar ni zgodilo in to je potrebno čim prej utajiti. K sreči mediji že takoj naslednji dan ponudijo rešitev in grešnega kozla, da lahko vsak s krvavimi podplati vsaj s prstom pokaže stran od sebe, čeprav mora še vedno gledati v tla, ko ga kdo po nesreči vpraša »a nisi ti bil bolj spredaj?«. Notranji pritisk narašča, lastnik kluba ni dovolj, potrebno bo ustvarit višjo odgovornost. Novinarji izbrskajo nepravilnosti pri dovoljenju za obratovanje oz. odsotnosti le-teh. A HA! Kriva je država! To bi lahko preprečila! Obtožijo tržno inšpekcijo, ki izda obsežno poročilo s katerim dokaže, da je bil postopek opravljen korektno in, da so čakali na sodišče. Ni važno, pritisk javnosti je prevelik in glavni inšpektor mora odstopiti. Zopet se ponovi reportaža v starem zaporedju, svečke, policija, svojci, sliki umrlih, lastnik kluba, in tokrat se doda še posnetek inšpektorja, zgodba kot za v strip in porota je obsodila. Naenkrat tiste ljudi, ki imajo krvave podplate kolegi, znanci in njihovi starši prepričujejo, kako je bila kriva država, ki »kriminalcem«, kot je lastnik kluba dovoljuje takšna »morilska dejanja!« Da razumete pravilno, sedaj porota prepričuje krive, da so nedolžni, hkrati pa s prstom kaže na krivo obsojene. Lastnik je bil priprt zaradi »ogrožanja varnosti iz malomarnosti«, sodišče pa mu je pod pritiskom javnega linča pripor podaljšalo. Osebno sem v pretklosti sam bil priča vstopu v omenjeno diskoteko in gužva je bila vedno pred 22to uro, ko se je pričelo pobirati vstopnino. Do prerivanja je prihajalo pogosto, redarji pa so bili za razliko od marsikaterega kluba neproblematični. Imeli so navodila kdaj lahko spuščajo ljudi noter in do kdaj ne, medtem ko je žaljenje in izzivanje s strani posameznikov (v jezi, ker jih ne spustijo noter) bilo prisotno zelo pogosto. Nestrpna množica pa je bila tista, ki je želela »prišparati jurja« za vstopnino in s tem namenom brezglavo rinila. In to vse so starši dobro vedeli, če jih je seveda zanimalo kam se hodijo njihovi otroci zabavat celo noč, ali pa že, če so jih pripeljali na parkirišče, denimo ob 21-ti uri. Poznam celo veliko takšnih, ki so svojim otrokom raje dali »jurja več«, da se ne bodo stiskali pred 22to uro, pač pa so jih pripeljali po 22:30, ko se je gužva že nekoliko sprostila (vendar za kaj takega moraš imeti z otrokom dialog, ali pa te mora vsaj zanimati kam otrok hodi). Zavedam se, da bolečine izgube otroka ne more nadomestiti nič, vendar žrtvovanje grešnih kozlov pri takem dogodku, medtem ko tudi starši niso naredili vse za varnost svojih otrok (že z edukacijo če ne drugega) vidim kot zlorabo in zatiskanje oči pred resnico.

Inšpektor je seveda odstopil zaradi objektivne odgovornosti in stvar je končana. Kri s podplatov je zbledela, dogodek sam pa je postal izjemno uporaben za žuganje s prstom vsem na vodilnih funkcijah v državni upravi, paralele pa se vedno poveže na podoben način. Za dogodek pred Lipo je bil torej kriv lastnik z glavnim inšpektorjem, ljudje pa nedolžni. Za teptanje na nogometni tekmi je kriv stadion, pa nasprotnikova ekipa, pa varnostne službe, ki niso umirile množice 40 tisoč, ki na višku vzdušja reagira homogeno. Kdor je že bil prisoten na kakšni pomembni tekmi ve o čem govorim, takšne množice ne more umiriti do zob oborožen bataljon vojske. Uboja se žal ne da preprečiti, ker ne obstaja mehanizem, ki bi zavohal dogodek preden se zgodi, imamo pa zakonodajo in izvršilno oblast, ki tovrstna kazniva dejanja preganja. Pomembno je torej poiskati krivca in ga kaznovati. Kaj za vraga ima tu stadion, tržni inšpektor in še kdo? Kdo je zagrešil fizično nasilje, ljudje in ti ljudje se sprehajajo z vami naokrog in kažejo s prstom na druge, verjetno pa so med prvimi, ki prižigajo svečke pred Globalom (pa tega primera nikakor ne povezujem, in nasilje strogo obsojam) in protestirajo proti krivicam, hkrati pa se brez slabe vesti, še vedno rinejo pred preostalimi klubi. Hinavščina? Upam, da bo kdo od vas, ki ste takrat bili pred lipo ta tekst prebral in, da ne bo spal vsaj nekaj dni, pa ne zaradi tega, ker bi bili krivi smrti, ampak zaradi molka in podpore krivim obsodbam.

Zelo rado se izpostavlja dejstva, kako so določene subkulture bolj »pogumne«, ko so v skupinah in, da se drugače kot posamezniki ne upajo nič. Kaj pa počnete drugače kot največja skupina v državi? Dovolite si vse in pogumno lažete vsem v obraz, ter skupaj določite dežurnega krivca. Čez Kolpo znamo takoj povedati, da so Hrvati sokrivi za Tuđmanovo ravnanje, saj so ga v večini podprli, isto znamo povedati za Srbe in njihovo podporo Miloševiću, Šešlju, ter naj se ne sprevenedajo, saj so jim ravno oni dajali podporo, ker so to želeli, le pri sebi nikdar ne vidimo te ljudske hinavščine. Sprva forsiramo in podpiramo, ko pa rabimo krivca, ga katapultiramo in žrtvujemo za svoje zločine, vzrok? Ja objektivna odgovornost no vendar!

Žrtev objektivne odgovornosti je v politiki veliko, a v gospodarstvu zato ni nič drugače. V velikih sistemih (podjetjih) je možnost ugnezdenja kartelov lenobe in podtikanja ogromna, zato so tam najbolj učinkoviti kot pravilo. Politična prepričanja v tem primeru sploh niso pomembna, ker gre za skupno korist vseh, da ne boste mislili, da si politično drugače obarvani posamezniki v podjetjih nasprotujejo, ko gre za podtikanja in neopravljanje svojega dela. Ob pivu morda kdaj pride do nasprotovanja, a zato imajo skupnega grešnega kozla – nadrejenega, ki bo plačal s svojo glavo (ki je kriv že zaradi višje plače) in zopet bo na razpolago giljotina v spremljavi čipsa, bureka, in pokovke.

Pogosto se za sodbe objektivne odgovornosti koristi prometne nesreče. Odmevnejša je bila na primer pri predoru Golovec, kjer so po istem kalupu zopet obsodili nekoga, ki mu lahko po ljudsko pripišejo objektivno odgovornost. Naj vsem tistim, ki svojih riti za volanom nikdar ne premaknejo iz države povem, da gradbišča po evropskih deželah z rodovnikom niso nič bolj varno označena, pravzaprav bistveno manj varno, da so avtocestni pasovi ožji, da o voznih pasovih v mestih sploh ne zgubljam besed, vendar je odgovornost na državljanu oz. udeležencu v prometu bistveno večja, zahteva se večjo spretnost in predvsem veliko zmernosti. Ko pripelješ iz zahodne evrope (Italija, Francija, Španija) na slovensko avtocesto imaš občutek, da lahko na dveh pasovih vštric vozijo trije tovornjaki, smejiš se raznim cliotom, ki se ob prehitevanju na prehitevalnem pasu, guncajo vse od desnega roba, pa do skrajnega levega. Resnično pa razumem, da jim preširoki pasovi delajo težave, saj težje lovijo sredino. Ob vsem tem je strpnost naših voznikov obupna, vsak ima o sebi mnenje super spretnosti, v velemestu pa v dveh minutah zakrivijo prometno nesrečo, od vse sposobnosti. Na srečo ali na žalost je ljudi s takimi izkušnjami malo. Na srečo zato, ker s povzročanjem škode niso zadolženi do grla, na žalost pa zato, ker ne poznajo stanja drugod in so zato njhovi očitki zopet nič drugega, kot natolcevanja, ki bi jih obranila krivde oz. malomarnosti pri vožnji, oz. odgovornosti za svoja dejanja. Tako je sedaj kriv DARS za prometno nesrečo, ki jo je dokazano povzročil voznik vozila, s tem ko je zapeljal preveč v levo. Novopečeni minister za promet je prepričan, kako bi on na giljotino dal celotno upravo in to brez kakršnekoli argumentacije ali strokovne podlage. Ko smo že pri ministru pa omenimo še prejšnjega, ki je moral podati odstop za to, ker vozniki preprosto niso dovolj previdni na enem izmed bolj preglednih nezaščitenih železniških prehodov. Oprostite, vendar jaz se redno vozim čez bistveno manj pregledne železniške prehode, pa se kljub vsej signalizaciji vedno ustavim in pregledam stanje. Če tega na nezavarovanem prehodu preprosto ne storiš, si si kriv čisto sam. Ampak ne, človek je umrl, ker je smrt grozna stvar mora biti za to kriv nekdo drug, kot on sam, torej je potrebno poiskati nekoga za odžagat, tako je bilo izkopano dejstvo o obljubah in datumih izgradnje zavarovanega prehoda in mediji so s svojim javnim linčem zopet ogreli giljotino (po tem principu špekulacij, kaj bi bilo, če (bi bula imela če) bi obstajala signalizacija, morda pa bi tudi mimo zapornic peljal, ker se mu je mudilo?).
Oprostite mi vsi prizadeti, vendar jaz lahko povzročim prometno nesrečo, s smrtnim izidom, na prav vsakem koščku ceste v Sloveniji, zato pa potrebujem le trenutek nepazljivosti. Če človek na tako preglednem prehodu čez progo, kot je Cirkovcah ni pazljiv, za to ni kriv noben minister, nobena ustanova in nihče drug, kot voznik avtomobila. Če bi prepeljal stop znak na križišču, in bi ga povozil 40 tonski tovornjak, pa bi verjetno moral zopet odstopiti minister, ker je njegov podrejeni obljubil, da bodo tam postavili semafor. Bodite resni no? Zopet ista zgodba. Nesreča, prikaz avtomobila, žrtve (sveče in žalujoči), fotografija umrlega in prispevek o krivcih (minister, njegovi podrejeni) in bivši novinar Miro Petek (borec za pravico), ki zahteva odstop.

Tovrstni dogodki se kar vrstijo v nedogled in ta objektivna odgovornost mora dobiti omejitve!

Lepo vas prosim, te teatralnosti in giljotin je dovolj, in to pravim jaz, ki vladajoče koalicije nisem volil, pač pa njenim dejanjem nasprotujem.

Na koncu koncev sploh ni čudno, da je politika na tako slabem glasu, saj prikladno tudi svoja kazniva dejanja, napake in krivdo prelagamo na njih. Pripisujemo jim božje sposobnosti, ne podpiramo jih nikjer, v trenutku, ko nekdo od nas nekaj zakrivi, če je le možnost zahtevamo njihov odstop in s tem priznanje krivde za naša dejanja. Tudi v primeru, ko je kdo od podrejenih povezan z gospodarskim kriminalom žrtvujemo političnega funkcionarja in ne podrejenega »strokovnjaka«, tako je krog sklenjen in so hrbti obeh pokriti, politika v veri ljudstva pa hinavsko vedno loči le med »slabim in slabšim«. Ampak to je vaše maslo, dragi sodržavljani.

Pomislite prosim, kdaj ste nazadnje sprejeli krivdo, čeprav se vam je pokazala možnost, da bi okrivili nekoga drugega, in v vas ne bi nihče podvomil? Ali pa pustili svoje podatke, namesto, da ste se pobrali s kraja nesreče, kot da niste nič krivi (čeprav je možnost, da vas je kdo videl mikronska)?

Sem edini, ki misli, da je s tem ljudstvom nekaj hudo narobe?

M.H.

Objava: HeadRoom | 09.11.07 / 12:55

Skupna ocena: [7 glasov, 1840 ogledov]