Spomin iz otroštva (24)

Danes me je malo poneslo v preteklost… In to vse do otroštva.

Kakšno otroštvo sem pravzaprav imela? Jaz v njem ne vidim nič slabega. Bila sem zelo ustvarjalen otrok. Večino časa sem priživela z mamo, saj očeta ni bilo nikoli doma. Vedno je bilo nekaj, kar je bilo pomembnejše od družine, njegove žene in mene - edine hčerke, edinega otroka. Vendar vsaj nisem bila deležna prepirov med mamo in očetom in, kljub temu, da očeta ni bilo nikoli doma, je na nek način vedno izkazal mami spoštovanje. Vedno jo je poljubil, ko je prišel domov, vedno ji je kaj prinesel iz potovanj. Vendar strasti med njima ni bilo, zato je iskal druge ženske. Ni mi popolnoma jasno zakaj, moja mama je namreč še danes prekleto seksi ženska. Še mulci moje starosti se obračajo za njo. Ampak mislim, da je moj oče imel eno majhno spolno hibo… ni se znal odrekati ženskam in ni se mogel zadovoljiti le z eno samo. To se je namreč izkazalo kmalu po tem ko sta se ločila… Bil je velik osvajač in znal se je spogledovati. Bolj ko sem odraščala, bolj sem znala to prepoznati. Moja dva sta kot dan in noč, črno in belo - to mi je danes jasno.

Mati - umetnica, drugačna, svetovljanka, učiteljica, naivna, otroško razigrana, občutljiva a hkrati močna.

Oče - perfekcionist, analitik, s poudarkom, da ima vse logično razlago, mahnjen na čistočo in red (in to krepko v skrajnost), nekoliko nevrotičen, mačističen a eleganten.

Eden od večjih spominov, ki mi je ostal:
Poletje. Vračamo se iz morja. Vročina. Audi 80. Stara sem 6 let. Vsi trije sedimo v avtu, z odprtimi okni. Jaz na zadnjem sedežu. Smrdi po bencinu. V želodcu čutim pritisk. Postaja mi slabo. “Da mi ne boš slučajno bruhala po sedežih!” zaslišim strog očetov glas. Mama molči. Čez čas se obrne k meni in reče: “Če ti bo slabo, povej!” Slabo mi je tako ali tako ves čas. Ta vonj po bencinu me ubija. Vem, da ne smem bruhati, ker bo oče znorel. Vse v našem ‘čudovitem’ družinskem okolju je brezmadežno. Stanovanje sesamo 2x na dan, tudi prah se pobriše iz polic dnevno, kavne skodelice so zložene na policah tako, da so vse ročke obrnjene v isto smer, kozarci in pribor se polirajo, zavese imajo enakomerne gube in stoli okoli kuhinjske mize so enkomerno oddaljeni od le-te. V tistem trenutku sem vedela, da ne bom morala več zadrževati. A preden sem uspela karkoli reči, so bila moja usta že polna, in kaj se je zgodilo? Pobruhala sem sedeže. Te čudovite sedeža Audija 80. Si lahko predstavljate! Kaj hujšega! Oče ponori. Zapelje na odstavni pas, me potegne iz avta in dobim jih čez rit. Mama me poskuša zaščititi, vendar je njegovo rjovenje in preklinjanje preglasilo mamine besede, da ne ravna prav. Stali smo tam kar nekaj časa, preden je uspel vsaj za silo počistiti zadnji sedež. Če ne drugega, se nadiham svežega zraka. Nazaj v avto se usedem z močnim občutkom krivde. Razočarala sem očeta. Uničila sem nekaj kar je njemu tako zelo dragoceno. Bolj dragoceno od mene same. Kakšen vzorec sem pridobila? Avto in materialne stvari so več vredne kot jaz. Bolj pomembno je, da je vse okoli mene čisto, kot pa to, kako se jaz počutim.

Danes vem marsikaj, kako je moje otroštvo vplivalo name in kakšne vzorce sem pridobila zaradi nekaterih dogodkov. Vendar sem dovolila sebi, da sem uvidela te vzorčke in zato lažje razumem sebe. Vem kdo sem in kaj želim. Vem, da sem vrednejša od avtomobila in vem, da JE POMEMBNO, kako se jaz počutim.

Objava: LORIS  | 09.01.08 / 14:01

Skupna ocena: [3 glasov, 1358 ogledov]