|
Mislim, da sem prekleta egoistka tokrat (morda prav taka tu moram biti?), ampak odločila sem se da pišem izključno zato, ker se je meni tako zahotelo in to rabim in prav nič ne bi tokrat rada drugim s tem, kar povem dala. Niti ne obljubljam, da se bom na karkoli tudi odzvala.
Misliti mi daje točno ta pojem - brezpogojna naklonjenost in se mi ob njem postavlja en velik "zakaj?"
Zakaj smo ljudje taki, da jo do nekoga čutimo...zakaj se kar zgodi, tudi če tako najmanj hočemo in to tam, kjer bi si najmanj želeli....vsaj jaz.
Nekaterim ljudem oziroma neki dotični osebi smo enostavno naklonjeni in nanjo gledamo z vsem možnim razumevanjem, četudi, vsaj racionalno gledano, za to nimamo najmanjšega razloga. In težko je včasih razumeti lastna občutenja v povezavi s tem. In poraja se mi tudi vprašanje: "kako dolgo tako čutimo? in kje, kako in zakaj se tako čutenje konča?" Sama bi dala že vse, da bi bilo tega vendarle konec. Ampak zdi se, da je nekaterim to enostavno namenjeno.
V povezavi z lastnimi občutki in čutenji do dotičnih oseb, si marsikaj težko razlagam in razumem. Včasih bi pobegnila od same sebe. Čutim naklonjenost in te me je strah, do osebe, ki mi naj ne bi v življenju nič, prav nič pomenila. Osebe, ki je ne poznam, a ima vse tisto iz moje strani, kar bi veliko raje podarila komu drugemu. Rada bi izbrisala to, kar se mi dogaja že dolgo dolgo. Rada bi bila drugačna.
Nikdar nisem brala knjig v stilu Potovanja duš ali Usoda duš itd., čeprav so se našli ljudje, ki so mi o njih pripovedovali in mi jih celo svetovali. ampak nisem jih prebrala. Vseeno pa čutim, da se mi vse to dogaja. Zakaj torej do nekoga, ki ga ne poznam in sem ga zgolj začutila preko njegovega pisanja in njegovih misli lahko čutim tako brezpogojno naklonjenost in razumevanje. Zdi se mi, da ne bi mogel naresti dejanja, ki bi me odgnalo. In to se mi zdi grozno. Leta so mimo, pa bi ga še vedno rada spoznala. Rada bi z njim govorila. Rada bi mu bila prijateljica. Zakaj mu je vse to iz moje strani tako namenjeno, ne znam pa se znebiti dvomov in strahov, da bi slednje dala v odnosu komu drugemu.
Po svoje je sreča, da ga ni poleg. Da ga ni ob meni. Ker bi bila ob njem tako prekleto ranljiva. Mislim, da nisem naivna in ne neumna in da ne bi dojela kaj se dogaja in kdaj se nekdo recimo da dela norca iz mene, ampak nanj ob čem podobnem ne bi znala biti jezna, bila pa bi sila potrta. Kako je možno, da so mu odprte vse poti do mene, četudi on tega noče in ne želi. In konec koncev, sploh ne vem kdo je, zgolj in samo čutim ga.
Da ne bo pomote...nič nočem od njega in res ne bi rada bila z njim. MISLIM CELO, DA SPLOH NISVA ZA SKUPAJ. Oba sva preveč komplicerana in na istih mestih preveč ranljiva in vse to sploh ni dobro. Ampak znala bi mu biti prijateljica in želela bi si tega...nekaj mu iz moje strani enostavno pripada in ne znam si razložiti, kaj točno je to.
Če bi vedela za človeka s katerim bi lahko govorila in bi me odvezal vsega tega, kar čutim do njega - ravno omenjena naklonjenost, ki ji ne vem izvora in brezpogojno razumevanje, potem bi šla tja in se pogovorila. Storila bi vse, da se tega znebim. Sprejela bi vsako terapijo...ampak ljudje tega enostavno ne razumejo. Ne razumejo, da s tem ne znam in ne morem opraviti sama. Ne razumejo, da bi zares rada šla naprej in se tega rešila, vendar tega ne znam storiti. In ker tega ne znam storiti sem razmišljala, da bi lahko uspela edino, če se s tem človekom, do katerega vse to čutim, pogovorim. Iz dveh možnih razlogov...da me po pogovoru z njim vse to mine in grem vesela in razbremenjena naprej - da se iznebim ideala v moji glavi. Ali pa da z njim vzpostavim tak odnos, ki ne bi bil ne zanj in ne zame obremenjujoč in temu kar čutim sedaj dam smisel.
V bistvu pa gre zgolj za nek moj ideal, ki sem ga obesila na dotično osebo. In kaj je zdaj tisto realno v povezavi z njo in kaj je zgolj in samo zraslo v mojem srcu in moji glavi kot nadomestek lastnemu primanjklaju ali preteklemu neuspehu v pomembnem odnosu....ne vem.
Rada bi šla naprej. Pa ne znam. Ne znam. Če ne bolj pogosto, me ulovi to razmišljanje in predvsem to čutenje vsake dva meseca. Ubadam se z istim problemom. Ne osvobodim se. Morda zato, ker se bojim. Realnega življenja, uspehov ali neuspehov. Bojim se zares prepustiti in se predati, čeprav si tega od vsega najbolj želim. Ampak da bi se predala v prave roke. Pravemu človeku.
Očitno me je strah. Kdo pozna izvor tega in kdo zna s tem kaj konstruktivnega narediti.
Nisem nora punca, ki ne ve kaj hoče. Dobro vem, kaj hočem in o tem sem tudi napisala. Rada bi nazaj svoj mir. Rada bi prostor v svojem srcu. Rada bi bila drugačna. Vem da so kot razlog lahko tukaj moji strahovi. In ko bežim drugam med svoje ideale se počutim varno. Ampak tako ostajaš samo prazen, žalosten, razočaran. In nikdar zares se ne zgodi. Tisto, kar si želiš in bi se moralo.
Rada bi se razbremenila. Rada bi se znebila teh okov brezpogojne naklonjenosti nekomu, ki vsega tega od mene sploh ne potrebuje in mu nič ne koristi. Nekomu, ki me ne spusti blizu. Nekomu, ki si ne želi niti mojega prijateljstva ali pa vanj enostavno ne verjame. Nekdo, ki misli, da sem verjetno abnormalna in nora.
Rada bi bila drugačna, brez tega kar čutim in me omejuje. Rada bi bila sama-svoja in rada bi...da se ne bi več bala. Vse to me pogosto potre in je....močnejše kot bi si želela in od vsega bi rada vsaj nekaj razumela: Zakaj? zakaj prav on. In kdo je sploh on?
Bi lahko koga spoznala in se pogovorila, bi lahko zopet z nekom občutek delila? Obstaja način, da spet zaživim, obstaja še pot, da se spremenim.
Vsak dan je drugačen se kaj na novo zgodi, a del mene še vedno se ne spremeni, edino to se res trudim, da gledam naprej, korake izbiram in misli brez mej.
So moji občutki in bodo moji ostali, so moje misli spet zmorem jih zbrati, je res moj vsak dan in moja noč, v življenju zdaj svojem spet čutim to moč.
in spet sem pri svojih pesmicah....in spominu na mojo depro...pa manijo itd. Ampk to je že mimo. Rada bi prerasla....in to v celoti. Rada bi šla naprej, po boljši poti kot doslej.
Bluzn'la?
Sama-svoja
Objava:
majch  |
08.02.08 / 19:16
Skupna ocena:
 [0 glasov, 1317 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
ja in res je, uiber so bluzenja, tko da...ampak dogajajo se mi jebemudile...ne vem kako se jih otresit.
moj dečko pa...je najbolj sladko in čuteče bitje na svetu...in ons sem slišala mnenje, da sploh ne živiv tko v raličnih svetovih, kot se men zdi...rekla neka prijateljica, ki oba pozna...baje me je, opa, strah uspeha....ma kdo bi razumel...Bog pomagi sam tok...drgač mam pa zdele "ta lepe dneve" tko da mi kak "jebač" tokrat pač ne more pomagat.
Predlagam ti, da se za kar lep čas popolnoma odklopiš s Poljuba, ker te ta virtuala samo provocira in jo jemlješ veliko preveč zares, kar te tudi prizadane. Cut, čistka, drugače ne bo šlo. In se raje posveti svojemu sladkemu in konkretnemu dečku. Potem bo tudi tvoja naklonjenost na pravem mestu in ne v pravljici.
Za domačo nalogo pa si lahko pogledaš "V vrtincu" ;)
Imas pa se vedno moznost, da tudi ce te zavrne, bos se vedno imela neko fantazijo v glavi, da mogoce pa le ni pravi cas za vaju.
Po eni strani pa je imet take fantazije o nekom o katerm ves da bo vejetno vedno nedosegljiv pac nekaj kar te greje v zimskih noceh. Pa cetudi ves da verjetno iz tega ne bo nic.
Očitno te pa tvoj realni dečko pravilno razume - zato tu vlagaj!
Moj bistveni problem je čustvena navlaka vezana na lastno idejo o nekom, ki ga v resnici ne poznam. Zdelo se mi je in to se mi vedno znova zazdi, da bi to lahko rešila tako, da ga spoznam in da zbledijo tiste blodnje in se soočim pač s še eno neznano osebo, ki ni sama po sebi pol toliko posebna, kot se mi je zdela takrat in kot vedno znova rada pobegnem točno tja v svoji glavi. Dobesedno pobegnem. In vem, da to ni dobro.
Na vsake kvatre se mi zgodi, da se te feelingi zbudijo in da se mi potem misli okrog vsega tegha predejo po glavi tam 2-3 dni in sploh ne morem odmislit. Ne vem zakaj se mi to dogaja, ampak bojim se tega občutka, ko vem, da na tak način tonem in da se lahko samo ponovno zacikleram in da ne bo za to v resnici kriv nihče drug kot jaz. Ampak tu ne gre za krivca, ampak dejstvo, da bi se rada tega rešila. Resnično se vedno znova po mučnih dveh do treh dneh obrnem na tega
Včeraj sem se pogovorila nekako na dveh mestih in na enem mi je prijateljica rekla
Ker mi je bilo resnično sila težko, sem se v cerkvi, kjer je gorela zelena lučka spravl, opa še v spovednico (da res je, odkar sem zajebala točno to zadevo sem začela zaupat v zakramente, v upanju, da se bom "odvezala") in zdel se mi je da me šteka edin še ta model notri (torej duhovnik), ki pravi, da si včasih kao nemočen in da naj molim k nekemu dotičnemu svetniku, češ da pravijo da
ze dolgo nisem nic napisala, tudi sedaj ne vem, če bom napisala karkoli pametnega, pa vseeno ob tvojem prispevku ne morem biti tiho. Vem, da moja izkusnja ne bo pomagala tvojim obcutkom, saj bodo le-ti ostali se vedno isti, pa vendar... spominjas me name, na taksno, kakrsna sem bila kaksno leto nazaj... imela sem svoj ideal, v glavi, ljubila sem ga, o njem razmišljala, zame je bil najpopolnejše bitje na svetu. Hotela sem le njega, o njem sanjarila, vedela sem, da bom brez njega nesrečna... njemu bi lahko oprostila vse, vse na njemu mi je bilo popolno, enkratno, edinstveno... on je bil brez napake...
...vse dokler se ta ideal ni pojavil pred mano, dokler ga nisem imela... dokler ni bil moj! Sanje so se razblinile, ideal ni vec obstajal... spremenil se je v realnega partnerja, v neznosno zvezo, v kateri sva bila nesrečna oba. Nedolgo nazaj sva jo tudi končala. Imava se rada, vedno se bova imela, ampak...
Ni lahko, niti ne prijetno, ko pristanes na realnih tleh;
Vso srečo!
Prijateljica Janja mi je rekla, takoj ko sem sama na to namignila, v bistvu mi je samo potrdila, da se tega boji in sicer sem ji rekla, da sem dobila občutek, da me lahko ponovno odnese in da spet ne bo za to nobene realne osnove, sam zaj se bom. In to sama.
Ta tip pa...je bratranec od moje dobre prijateljice - sva kasneje ko sva se že bolje spoznale, slučajno ugotovile, pa kaj mi to pomaga. Niti ne bi hotla da bi mi, ker bi samo zajebala njun odnos in ga obremenila. Tko da...Treba je jit naprej...in rada bi znala. In da ne bo več zajebala pa mu morila. Čeprav res ne razumem kaj mu je tak problem.on ve
Pozdrav!
Maja
no tudi ti si ženska, ki preveč ljubi :)
no kolikor so se zdeli tvoji posti pretiravanje in da se to lahko zgodi samo tebi, še zdaleč nisi edina.
spet imaš srečo, da s tem tipom nisi redno v kontaktu in hvala bogu nisi tesneje z njim povezana. ker bi drugače samo trpela. ceni se. tudi ne vem, če si ve tem trenutku pripravljena na vezo katero imaš s tipom. bodi sama nekaj časa in pošlihtaj pri sebi morda s strokovnjakom. nič ne bo šlo hitro ampak vztrajaj. naučiti se moraš imeti sebe rada in da ti nihče ne bo krojil usode, razen sama.
pa srečno.
no pa strokovnjaku, ki zaupaš se izpovej in le on ti bo pomagal oz. ko boš njemu govorila si boš tudi sama odgovorila na vse. on te bo samo usmerjal.
tisti tip ni tvoj svet, tvoj svet si ti.
Praviš, da se zdraviš in da ti je sedaj vse jasno, "takrat" pa si bila "bolna". Ne, al si človek al pa nisi človek, ne moreš imet izgovorov "sem imel psihotično stanje, ampak zdaj sem čisto drug" tako, kot "sem bil pijan" ni nič drugega kot neumnost. Zakaj je to pomembno razumeti? Ti govoriš o človeku, ki ga sploh ne poznaš, pa mu s svojim neumornim predstavam, kot psihopatski zalezovalec težiš ob vsaki polni luni (vsaj tako je videti v tvojih zapisih). Zakaj za vraga bi se ta človek sploh izpostavljal in te želel videt? V USA bi imela že prepoved približevanja in kontakta.
Tvoje psihoze so tvoje lastne, opravi z njimi kot človek, ne nebogljeno dete, ki vedno rabi nekoga drugega, da opravi tisto glavno namesto nje.
Zdaj pa nehaj prelagat odgovornost. Ok?
Vse kar lahko rečem je, bogi tvoj partner, ti pa boš tako vedno čustveni invalid.
Po tem Majch, kar si dopisala, si se ti na tega nesrečneža dobesedno prisesala in mu vztrajno v ciklusih piješ kri in cuzaš možgan. Ne vem a to sploh lahko vidš, ampak ti moraš bit temu človeku najhujša nočna mora. Izsiljuješ ga na pogovor, da se ti ozdraviš svojih psihoz!! Če bi te že hotel videt, bi te verjetno nemudoma poslal v PM, ampak ker je z zalezovalci najbolje, da jih ignoriraš, te pač ignorira. Logično.
Res, stvar je resna. Nehaj ga gnjavit. To je huda agresija.
Poišči strokovno pomoč! Pa srečno.
Tole vrtenje v začaranem krogu je samo milejša oblika tega kar si že dala skozi.
Odvisna si od nečesa. Odnosa mogoče, najverjetneje sanjarjenja. Dokler se držiš nazaj, daš mir, potem zapadeš v krizo, si daš duška in se spet umiriš...
Zadevo se da rešit. Vsakič, ko te ta melanhonija pograbi se ustavi, zajemi sapo in se vprašaj zakaj in čemu čutiš tako kot čutiš. Ugotovila boš, da določeni dogodki in ljudje vplivajo nate slabo in ko potrebuješ tolažbo, poiščeš nekaj, da ublažiš bolečino. Pobegneš v svoj domišlijski svet, kjer je on popoln. Razum ti pravi, da temu ni tako, vse ostalo pa te prepričuje, da sta si tako podobna, da sta si skoraj usojena.
Ko si svoje "izlete" priznaš, lahko vidiš vzorec. Ko ga vidiš pa se ne moreš več izgovarjat da ne poznaš poti iz začaranega kroga.
Zakaj nehat pisat na poljub? Veš, da ti pisanje pomaga.
Torej sprejmi kritike in stopi v realnost. ;)
Sahmat in Headroom dala sta mi eno ornk ogledalo in mi dejstva pokazala tako, da me je streslo, varianta, ali res počnem točno to, zato sem se odločila, da zgodbe ne bom ponovila in zelo na kratko to povedala temu tipu. Ma zdaj vse šanse, da me pošlje v PM, da me zignorera ali pa celo kakorloli drugače ukrepa, da se stvar ponovi, ampak v resnici to niti ne bo potrebno, ker sem se odločila nehat. Tko ne gre več. Nadlegovala in zganjala agresijo pa res ne bom...težava je res v tem, da je razum v afektu ko to storim odsoten in se povrne šele po tem, ko kot pravi anablack, "si dam duška"
Draga anablack, vedno sem bila vesela in hvaležna za tvoj odgovor, ker mi je...
maja
Sanja Rozman nebi dovolj pripomogla k problemu kot ga imaš ti. Psiholog se mi zdi boljša varianta. Tudi, če se boš trudila maximalno zaposlit in se na takšen način držati stvarnost, se čisto na easy način zgodi, da te odnese.Kot si že sama ugotovila je tip, ki ga opevaš navaden ideal, fantazija in utopija. Tudi jaz mam fantazijo, verjetno jih imamo vsi, a nikdar nisem dajala temu takšnega poudarka.Se je že zgodilo, da me je odneslo, a še vedno sem na koncu našla pot na realna tla s partnerjem ali brez. Sedaj pa...k tvojemu "idealu".Verjetno se ti je že kdaj v preteklosti ponovila podobna zgodba s temi "ideali". Če se ti je...kako si izstopila iz lova za (ne)obstoječim?Manjkajo ti pravi realni pogledi na to osebo, ki jo dobesedno zalezuješ. Če imaš možnost, si ga dobro oglej, kaj sploh vidiš. Bi ti res toliko pomenilo, če bi prišla v kontakt z njim?Ter zakaj?Kaj ti lahko po tvojem mnenju sploh da, česar tvoj realni dečko recimo ne more dat?
Mislim, da je bolje, da s tem svojim "idealom" nikakor ne poskušaš priti v stik. Zakaj? Zaradi morebitnih podobnih idealov iz preteklosti, ki so te že odpelali na podoben način.
Hočem povedati, da se moraš naučiti obvladati svoje sladke male fantazije in negovati pravi, pristen odnos s svojim tipom! Saj se ti bo gotovo obrestovalo.
No tko nekak, pa želim ti ogromno sreče!