Štoparski vodnik po... (22)

Dvignila sem desni palec in zajela sapo. Svojega početja nisem odobravala, a ni šlo drugače. V denarnici sem imela 300 tolarjev, kar ni zadostovalo za avtobus, za vlak ali bencin.

Leta prakse so me naučila, da mi bo skoraj zagotovo ustavil moški, ki bo na službeni poti in bo prihajal iz kraja kamor sem namenjena.

Ko sem videla, da ustavlja avto s celjsko registracijo, sem dvignila desno obrv.
Prvič zato, ker ga je vozila ženska (»Zagotovo bivša štoparka!«), drugič zato, ker nisem bila vajena avtomobilov s štajersko registracijo na poti iz metropole na primorsko.
Sklonila sem se proti odprtem oknu: »Koper?« »Seveda, prisedi.« in se oddahnila.
Zavedala sem se, da bo pot bolj sproščena kot po navadi.

Pogovarjali sva se o vsem: o tem kako je ona pred leti štopala, kako je sedaj na službeni poti, o meni. Ni vedela, da ji lažem. Da nisem Maša in ne študiram prava. O sebi sem vedno lagala. Predvsem zaradi previdnosti, priznam pa da po malem tudi zaradi zabave.
Pripovedovala mi je, kako je pred dvajsetimi leti preštopala celo Evropo. Ustavljali so ji dobrovoljni tovornjakarji.
Sedaj so vsi manj zaupljivi, najbrž upravičeno.

Vprašala me je, če sem že srečala kakega posebneža.

Načeloma sem srečevala čisto spodobne moške s katerimi sem imela samo pozitivne izkušnje. Razni direktorji, zastopniki, pravniki, poleti turisti. Nekoč mi je ustavil župnik. Njegova izjava »no, končno vozi župnik naokoli svojo Mašo« mi še danes vsakič znova izvabi nasmeh na ustnice.
Se je pa zgodilo, da sem naletela na konkretne čudake. Nekako me je vedno naglica speljala na led. Vsakič znova sem obžalovala, da sem prisedla.

Enkrat mi je ustavil avto z italijansko registracijo. Na »Va a Lubiana?« me je samo čudno gledal. Ob »Vado fino a Lubiana. Mi da un passaggio?« je izbuljil oči, nato pa rekel »Alo, sjedni!«.
Mudilo se mi je na izpit in sem sjednila. Seveda ni šel do Ljubljane, ampak me je na Kozini spustil iz avta. Ker je računal da greva na pijačo.

Kot najstnica sem štopala iz Kopra v Ankaran in naletela na star avto s puljsko registracijo. »nikdar k italijanu ali hrvatu ali v kamion« mi je odzvanjalo v glavi, a kaj ko sem na soncu stala že pol ure, vročina je pritiskala in res se mi ni več dalo čakat na primeren prevoz…
Takrat se je 15 minutna vožnja vlekla celo večnost. Voznik me je malo izprašal kam grem (h kolegici), kaj bomo počele (se šle kopat) in še par neumnosti (pač, se bomo sončle, pol ji bom pomagala pospravit stanovanje preden pridejo starši domov). Nato je začel spraševati, če bi se lahko mi trije dobili. Da bi sem malo spoznali. Da bi lahko šli na večerjo. In nevemkajvse. Kako sem preklinjala, da ne razumem srbohrvaško! Potem je pravil, da on ima rad najstnice in da bi naju rad samo gledal. »I pol bi se vidve poljubile sa jezikom. I si šlatale joške. I bile nage, znaš«. Ko mi je končno ustavil, sem mu – da bi me le spustil iz avta - pustila telefonsko najbolj nadležnega sošolca in zbežala. Tipa k sreči nisem nikdar več videla.

Navsezgodaj zjutraj, na prvega prvega 2000, sem, čeprav tega nisem pričakovala, dobila štop v petnajstih minutah. V Ankaranu me je pobral rahlo okajen mladenič. Razlagal mi je kako moraš, če si malo preveč spil žvečiti žvečilne gumije, če ne želiš "napihati". Komaj sem čakala, da prispeva v Koper.

A niso bile vse izkušnje slabe. Romunski tovornjakar me je na Razdrtem pobral potem, ko sem 1 uro zmrzovala na burji in snegu. Če je govoril počasi in sem mu jaz počasi odgovarjala v italijanščini, sva se povsem razumela.
Povedal mi je, da ima doma 4 otroke, da vozi cel mesec in je potem 3 dni doma. V državi je kriza, je ogromno korupcije in ima srečo, da ima sploh službo. Vseeno pa ne bi nikdar vozil za Rusijo, ker je tam življenje ogroženo, čeprav greš v družbi še nekaj drugih tovornjakov.

Perspektivni veslač je razlagal, kako je to pri nas zaprt šport. Da so si tisti z zvenečimi imeni priborili privilegije in če danes želiš kaj doseči, moraš iti v disciplino, ki je oni ne obvladajo. Ne glede na to, da ti slednje morda ne leži najbolj.

Simpatična Italijana sta mi razlagala, kako sta navdušena nad Slovenijo in, da če pridem kdaj v Firence, ju moram poklicati. Kasneje se mi je posvetilo, da sta geja. V spomin na prijetno vožnjo mi je v mobilniku ostala številka Giovannija.


Sabina, voznica, mi je ustavila blizu doma, a tega ni vedla. Med hojo sem razmišljala, kako vsakič tvegam ko vstopam v neznani avto. Če bi le imela dovolj denarja, bi se vozila z vlakom. Ali avtobusom…






Zadnjič sem ustavila štoparki. Odkar imam avto, če se le da, poberem iskalce prevoza.
Roko na srce, deklice se mi zdijo veliko bolj naivne kot nekoč. Če bi bila moški, bi najbrž za vsak prevoz dobila vsaj telefonsko številko, če ne ker quickyja na zadnjih sedežih.
Verjetno pa so tako name gledali vozniki, ko sem stala ob robu ceste in potrpežljivo čakala prevoz. :)

Objava: anablack  | 13.02.08 / 10:57

Skupna ocena: [3 glasov, 1851 ogledov]