Kaj prinaša poletje... (3)

Danes je za mano spet en tak dan, ko se trudim, da bi ignorirala te glasove v moji glavi. Ki pa so zdaj postali tako glasni, da ne vem več kako jih naj preglasim. Zunaj so spet ti dnevi, ki jih imajo ljudje radi. Mene pa pred vsakim poletjem začenja dušiti. Pa ne samo zaradi temperatur. Zanimivo, da se s svojo bolečino lažje soočam pozimi kot poleti. Smešno se mi zdi, da samo dvig temperatur pri ljudeh povzroči takšno spremembo. Ko morajo biti vsi povsem spročeni, ko morajo preživljati najbolj nore počitnice vseh časov in ko morajo uresničiti vse svoje fantazije, ki so jih celo leto zadrževali v sebi. Kdo jih je zavezal k temu? In duši me, ker se ne morem sprijazniti, da sem drugačna. Ker ne maram poletja...
Ker ne maram dvoličnosti. Ker mam rada odprte karte vse leto.
In ko tako spremljam minevanje letnih časov, ugotvljam, da me je strah staranja. Zadnjič sem v eni trač reviji prebrala, da je ena zvezdica rekla, da komaj čaka, da bo stara. Hmmmm... Jaz bi pa rada še nekaj let ostala tukaj in zdaj. Ker vem, da še nisem dosegla vsega, kar si želim, kar bi morala. Čas pa polzi skozi prste. Samo meni? Nisem obremenjena s preteklostjo, ampak očitno s prihodnostjo... Lažje se očitno sprijaznim s tistim, kar je bilo, kot s tistim, kar bo oz. česar ne bo.
In ravno zaradi tega ne maram poletja - ker mora takrat biti vse popolno. Ljudje ti kiks odpustijo pozimi, poleti pa ne. Pa zares ne vidim nikjer odgovora zakaj je tako. Zato bi zdaj bila kot medved, ki bi se pokrila čez glavo in prespala naslednje 3 mesece.
In se zbudila v jeseni, ko bi z mano ljudje spet igrali po načelu sproščenosti in nedvoličnosti. In jaz bi spet lahko DIHALA!!!

Objava: Amarena  | 11.05.08 / 22:13

Skupna ocena: [3 glasov, 2561 ogledov]