Javorjev sirup (3)

… I got my maple syrup, everything but you… besede fantastične Jewel mi danes najbrž že 47-ič odzvanjajo v ušesu. In prav nič mi ni jasno ponovno. Ker se hkrati počutim kot 15-letnica in hkrati kot ena gospa v srednjih letih, ki si ne upa več ničesar. Ki se je zgubila na razpotjih, ki se je razdala do konca, ki je poskusila zares vse, kar je bilo mogoče. Najstnica na drugi strani bi pa ponovno skočila. Pravzaprav se že pripravlja, da skoči. In da pristane spet na območju vmes. Ki ji toliko daje in hkrati toliko jemlje.
Začela sem se spraševati, če usoda zares obstaja. Pa ne usoda v tistem klasičnem smislu. Ampak v smislu, da je nekje za vsakega posameznika točno odmerjena količina dobrin, ki jih bo tekom življenja prejel in dal. Pa mislim na nematerialne dobrine. Na ljubezen. Na število priložnosti, ki jih nekdo dobi.
Zaradi njega začenjam verjeti, da ta omejena količina zares obstaja. Vsaj zame. Da sem izkoristila vso pomoč vesolja, narave, boga, lastnih notranjih sil ali česarkoli. Ker ne morem dojeti, da mi ne uspe. Da ga ne morem nikakor prepričati, da bi morala obstajati ''midva''. Na trenutke se mi sicer dozdeva, da obstaja neka skrivna tipka, skrita kombinacija gesel, s katero bi uspelo tisto, kar si že toliko časa želim. In takrat postanem jezna. Ker se mi zdi čisto nepravično, da je pot do nekogaršnjega srca tako zapletena. Ameriški filmi učijo, da je ljubezen tako enostavna. Pa ni, kajne? Ljubezen včasih zares ni dovolj. Ker če bi bila, bi zraven javorjevega sirupa imela tudi njega. In potem začutim občutek nehvaležnosti. Zaradi tega, ker sem lahko srečna, da lahko čutim nekaj tako močnega. Da lahko prvič v življenju razumem osladnosti v stilu ''vse bi naredil zate''.
A mora prava ljubezen res boleti? Se prave ljubezni sploh kdaj, razen v ameriških filmih, končajo srečno? In če se, na koliko delčkov je potrebno raztrgati svoje srce, da potem na črnem ozadju piše ''in pretežno srečno sta živela do konca svojih dni''?
In vem, da bom svoje srce trgala še naprej. Brez prestanka. Ker sem se odločila, da bom vztrajala. Ne vem do kdaj… Kljub temu, da vem, da v tej zgodbi v nobenem primeru ne bom zmagovalka. In kaj prinese potem tak boj??? Najbrž v mojem primeru niti občutka, da sem naredila vse kar je bilo možno, ne.
Ampak vse izgubljene borbe so pozabljene, ko se potapljam v njegove oči in iščem sebe v njegovih besedah. Pa četudi se ne najdem.
V najslabšem primeru mi ostane javorjev sirup…

Objava: Amarena  | 16.07.08 / 15:16

Skupna ocena: [0 glasov, 788 ogledov]