Padec... (4)

Upam, da je tokrat dokončno. Da tokrat zares zaprem vrata. Da neham...Ampak, kako naj preprečim to, da se vse znotraj mene spreminja v prah? Kako naj verjamem, da bo jutri vse drugače? Da gre samo za še eno juho, ki se spet ne bo pojedla tako vroča kot se je skuhala???
Pravijo, da so z novim dnem stvari praviloma jasnejše, manj boleče. Ampak tudi, če bo jutri manj bolelo, bo še zmeraj bolelo tako hudo. In nočem tega še enkrat prestajati. Ma kaj še enkrat?! Že 54-ič...
Rada bi bila enkrat ena izmed tistih, ki ne poslušajo srca. Ki ne verjamejo v ljubezen in ki v končni fazi ljubezen zmeraj najdejo. Jaz pa hočem biti nekaj posebnega in se borim v bojih, ki so že od vsega začetka obsojeni na propad. In ironično je, da vem, da zmaga ne bo moja. Ampak jaz moram biti nekaj posebnega. Borim se in hkrati sami sebi prizadejam največje rane. Že od vsega začetka. S čim sem se sama sebi tako zagnusila, da lastni duši in tudi lastnemu telesu počnem to, kar počnem? Najstniško zavračanje same sebe me je že zdavnaj minilo. Ampak sedaj sem šla še korak dalje. Sedaj samo sebe rinem v ekstremne situacije, da vidim, če sem še živa. Če še čutim. In današnja bolečina mi je sporočila, da sem še kako med živimi. Ko izpljunem delček duše, se počutim lažja. Ko forsiram svoje telo do popolne izčrpanosti, se mi zdi, da gre s tem od mene tudi bolečina. In potem se ob dnevih, kot je današnji, vrne še 127x hujša. Kot da bi se mi hotela maščevati, ker sem jo poskušala odgnati od sebe.
Predolgo sva že sostanovalki. In če sem resnično zavezana resnični povezanosti, potem se moram že enkrat sprijazniti, da sva si vsaj z njo zavezani do konca. In naslednjih nekaj dni bova spet preživeli skladno po njenih pravilh. It's all the same...

Objava: Amarena  | 28.07.08 / 23:43

Skupna ocena: [0 glasov, 899 ogledov]