Tekma same s sabo... (9)

Tiste prispodobe iz trapastih ameriških filmov in predvsem nanizank, ko se nad glavo pojavita na eni strani angel in na drugi strani hudič in prepričujeta subjekt, zakaj je ravnanje po nasvetih enega boljše od nasvetov drugega, v resnčnem življenju niti niso tako nerealne. Čeprav se pri meni ne borita angel in hudič, dobro in zlo. Pač pa gre za boj same s sabo. Na eni strani gre za tisto deklico, ki se že leta pobira in jo potem zaradi ene sapice spet povsem sesuje. In potem ima občutek, da je njene noge ne držijo. Da so prešibke, da bi bile kos burji. In ostaja na tleh in čaka in čaka. Na drugi strani je tisti del mene, ki kljub vsemu še vztraja, čeprav se včasih vpraša ''od kod mi sploh moč''... Ampak vztraja. Ker ve, da ima dovolj močne noge, da ji bodo pripeljale do cilja.
Kdaj ima človek dovolj? Prav tukaj je bilo že enkrat zapisano, da mora zares in dokončno pasti. Da se šele takrat lahko pobere. Jaz pa bi rada, da me enkrat že dokončno sesuje, ker se tega propadanja po delih ne grem več. Pa četudi me sesuje tako, da se ne bom več pobrala. Rada bi nehala nihati. Rada bi končno padla tako močno, da bi si razbila glavo in misli. Da bi bila kot Clementine, ki bi izbrisala prav vse spomine. In da bi lahko končno začela na novo graditi samo sebe in svoj svet čustev. Potem bi bilo vse drugače. Nobena sapica me ne bi sesula, ker sploh ne bi dovolila, da se sapice pojavljajo.
Ampak, ker je tud izbris spominov mogoč samo v filmih, me čaka nekaj dni bojev. Ne vem, ali si želim, da zmaga objokana naivna deklica ali tista hladna in zajeb*** graditeljica zidov. Kakršenkoli že bo razplet bojev, nič ne bo dobro. Mogoče se moram naučiti, da je tudi sivina dobra. Da ni nujno, da je vse belo ali črno. Ker me ta perfekcionizem ubija. Ker je vir vseh trapastih nasprotij, ki me v takšnih dneh, kot je današnji tako izžejo, da hlastam za zrakom in da koža ponovno skeli za znoret.
Mogoče pa bi morala na lobotomijo...

Objava: Amarena  | 23.02.09 / 23:43

Skupna ocena: [1 glasov, 908 ogledov]