|
Facebook kategorično zavračam. Zato dajem častno titovo, da se ne bom registrirala. In častne titove se ne prekrši. To ve vsak vesten pionir. In zdaj tudi ostali.
Zbiranje znancev (in neznancev) kot znamk , da jih lahko dodaš med svoje in potem spet pozabiš nanje, mi je debilno. Pri tistih nekaj pravih prijateljih, s katerimi bolj ali manj redno ohranjam stike po kafičih in mobitelu, nimam potrebe , da jih dodatno obveščam o novičkah, ki jih že poznajo. Da bi jih res zanimala vsaka drobnarija, ki se mi zgodi čez dan, pa tudi močno dvomim. Mene ne. Tudi ni neke groze, če se po par dni, tednov, ne vidimo. Saj vse nadoknadimo, ko se. Pa še zanimivo je bolj, če novičkam dopustimo, da se malce naberejo, preden jih serviramo.
Na facebooku pa se med dodanimi frendi znajde vse živo; od naključnih (ne)znancev, ki prilomastijo v tvoj kotiček po kakem norem ključu, ki črpa iz podatkov, ki si jih, odvisno od stopnje naivnosti , ali poštenosti (če vam je ljubše), podaril lastnikom facebooka, da lahko barantajo z njimi, do nekih daljnih bežnih znancev, ki smo jih že davno prenehali vabiti na kavo. Če smo sploh kdaj šli skupaj.
In potem dodajajo, pa dodajajo, čeprav za večino še sami ne vedo zakaj. Ker niti ni pomembno. Before you know it, maš za nekaj mini busov frendov, s katerimi ne kreneš "za beograd", ampak nimaš kaj bistvenega za početi. Razen tega, da jim čečkaš po zidu. Največkrat s trivialnim čvekom tjavendan. In ravno to brezmiselno besedičenje in komentiranje sličic, ki ti potem neumorno najeda in obvešča, da je nekdo od tvojih (ne)znancev nekaj bleknil, večino drži prilimane na facebook in ustvarja nek občutek (pomembnosti ) dogajanja. Ali priljubljenosti. Še posebej slednja zna biti precej naporna reč za vzdrževanje. Ogromno se jih namreč oglaša in dela novice iz totalno brezzveznih dogodkov; "Pojedla sendvič." "Kmečkega?" Ta je bil namreč svojčas najmanj preplačan. Ponašal se je z dobro odmerjenimi kosi suhe salame, hrenom, majonezo, kumaricami, sirom in jajcem. " Valda ne! S tuno." Saj res, salama je "out". Po njej lomastijo brezbrižni krvoločni brezdušniki, ki jim dol visi za vse delfine in njihove peticije , pa tudi za vse ostale, manj kjut živalce (če jih le kdo ni zajebal pri peki ), ki ne krasijo nakita, ali desktopa.
Potem so tu še "vsi moji amatersko poškljocani usmiljenja vredni poskusi to look like a model" fotke … Pa koga briga! Ma se ne pustijo motiti v svojem (zmotnem?) prepričanju, da vsaka traparija njihovega zdolgočasenega vsakdana koga dejansko zanima. Te novičke potem kar curljajo in se delajo pomembne pri vseh tristo najbližjih znancev. Noro. Saj ne rečem, nekatere tudi res zanima. Jim je fun. Dejansko se najdejo taki, ki jih hitijo brati in posredovati nazaj svoje ravnokar zaužite prigrizke, poze in ostale dnevne nepomembnosti. Blah. Nekaj je celo takih, ki ta absurd povzdignejo na višji nivo brezumja in se pokličejo na mobitel, naj pridejo na msn, da si potem povedo, naj pogledajo, kaj so jim zapisali na facebooku.
Pardon, tudi to še ni vse. Tudi za ozaveščene glave je poskrbljeno. Ko jih zagrabi in imajo dovolj, lahko svojo revolucionarno "dost mam" držo zadovoljijo tako, da se pofočkajo v aktualne, kot gobe po dežju nastajajoče skupinice, ki se odzivajo na pereče in nepereče dogodke in so več ali manj same sebi namen, saj po tem, ko se včlaniš v skupino "Rupel ga serje", si svoje že opravil. Ker si kritičen in ti ni vseeno, si se pofočkal. To je to. Nadaljnje akcije ni. Ni potrebe. Uhm, mar ne bi, če bi se povzpel na prešerna in taisto zavpil na ves glas, naredil več? Samo na ulice gredo danes samo še zahojeni, s časom povoženi čudaki. Ostali so na facebooku, vestno popredalčkani po skupinicah, kjer jim ni vseeno.
Pa še en kup drugega junka , ki se mu z drugo besedo reče tudi testi , se najde. Vendar te bi lahko, če se res ne bi več dalo shajati brez vednosti o tem, ali bi znal biti pink panter tvoj idealni partner, izvohali na netu tudi brez facebooka.
Kot veliki plus, pa največkrat slišim argument, kako se lažje organizirajo razno razne obletnice. Saj ne rečem, da ne, ampak tist enkrat na leto, ali celo na par let, pa že ne more poganjati facebooka. Hkrati pa se sprašujem, kako hudiča je včasih (karkoli) uspelo organizirat raji. Ko še niso bili opasani z mobiteli in opremljeni z emaili, msnji, facebooki … ampak kvečjemu s sherlock instinktom, stacionarcem in pošto. Tisto na znamke. Pa jih je vseeno večina prišpancirala na ogled, pijačo in jedačo.
Drugi pa je ta, kako se je baje danes vse lažje zmenit. Malo morgen. Toliko kot je danes skenslanih stvari v zadnjem momentu, ker to pač omogočajo vse te čudovite, hitremu tempu naklonjene tehnologije, ga ni bilo nikoli poprej. Če si se zmenu, si bil zmenjen. Pika. Danes odpoveš uro prej, ker je neki prišlo vmes in res, kdaj drugič. Se sliš'mo!
In če te danes ni za dobit na nobeni net socialni mreži, po vsej verjetnosti sploh ne obstajaš, ali pa si tristo let za opicam, če že nisi umrl. Panika. To, da se vse bistveno in tudi manj bistveno, še vedno zmeniš zunaj, na pijači, pa za novodobne frike sploh ne šteje več.
Če se uvrščate med ljubitelje in vam brez facebooka ne gre živeti, ker dobrim stranem, ki popestrijo vaš vsakdan, kar ni videti konca, mi oprostite, sem namreč tiste ogrožene vrste, ki je komaj sprejela mobitel in z njim konstantno dosegljivost povsod in kadarkoli, ki so jo nekateri vzeli še preveč dobesedno in testirati celo tako, da so me sredi noči metali iz spanca z vprašanjem, če spim. Ne, allora kvačkam, kot vsi ob treh zjutraj.
Pa da še malce pomirim obrate z očmi.
Saj vem, da gre , tako kot povsod, tudi pri facebooku za tri skupine ; čiste navdušence odvisnike, nasprotnike in tisto zlato sredino, ki še najbolj variira pri uporabi. Jaz pač še vedno vztrajno držim s tistimi, ki zavračajo in vihajo nos. Moja ljuba mlajša sestrca (po domače tudi tamala), ki je vedno "in", pravi, da enostavno ne štekam. Možno. Sicer pa sem nekje prebrala, da smo starejše sestre na svetu itak samo zato, da mlajšim grenimo življenja z nasveti in življenjskimi resnicami, ki jih potem s pridom ignorirajo. Pa dajte še vi, če vas moti. Meni uspeva.
Objava:
eve_ |
28.02.09 / 18:29
Skupna ocena:
    [4 glasov, 1156 ogledov]
|
Sicer se pa večinoma strinjam s tvojim zapisanim. Ima FB veliko pasti, ampak nekdo s trezno glavo in "pravilno" uporabo, dvomim da lahko na čem zgubi, bolj pridobi. Kot prvo bi moral prvo vsak uporabnik naštudirat privacy settings, kjer lahko vse določiš, kdo kaj vidi, kaj bere, lahko komentira, predvsem pa ne to kot jemati edini stik z zunanjim svetom. Želja po izražanju vsakodnevnih statusov, kot je, ravno sem se super najedel in podobna, so včasih res malo smešna, ampak ok že mora tako biti.
Zadeva pa je dokaj uspešna priznam pri obnavljanju starih znanstev, pregledu rojstnih dnevov :), in ohranjanju stikov s ljudmi, ki so v tujini in imajo skupno bazo prijateljev.
tjaza, jaz še vedno, ko mi zvoni mobi, najprej nekaj časa buljim naokoli, naj se nekdo vendar javi in ko mi pridela, da je najbrž moj in se zapodim za zvokom, je največkrat prepozno. Zato si sploh ne predstavljam, kako zanemarjeni in zaprašeni, bi šele bili vsi moji net kotički.
Heat yup, jaz priznam, da tudi mobitela še nisem čisto vzela za svojega in ga največkrat preslišim, pozabim, ali kje nehote založim. In potem odgovarjam za nazaj. Zoprna zadeva. Še dobro, da imam take kolege, ki me dobro poznajo in mi to hibo vsakič na novo oprostijo in se jim nosovi ne povešajo več v smislu, da jih namerno ignoriram. Bilo je tudi kar nekaj takih, ki so bili odločeni, da se da to pri meni spremenit. Ta nora ideja se je nekaj časa manifestirala v serijah mobitelov za RD, z vedno več funkcijam, ki jih nisem uporabljala in za katere so verjeli, da bodo
Za tujino uporabljam email in msn. Zame vrh glave. :D
Pa naprimer rabim koga za na kolesarsko turo.. kdo pa se spomne vsakega kolega poklicat. Objaviš na facebooku in včasih sm zelo presenečen, ko se javijo ljudje, za katere nebi nikoli pomislil, da so zainteresirani.
Če ne bi blo fejsbuka bi moral preklicati 150 številk pa vsakega vprašati, kar pa je zelo potratno. Fejsbuk pa me stane samo 5min dela.
Ogromno folka spozna par preko fejsbuka.
po drugi strani pa eve_ že ve: ignorance is bliss :P
Nikakor pa ne sodelujem redno na FB, pogledam vsake 3-4 mesece in pobrišem smeti (opomnike za r.d., vabila na koncerte, predstave, razne dogodke).
Twiter mi je pa neka emo&buzi sodobna fora, da se vsem na tem svetu v vsakem slehernem trenutku dneva trudiš sporočiti kaj počneš, oz. kaj se ti dogaja. Sicer ima tudi FB to funkcijo menda s spreminjanjem trenutnega statusa. Vsekakor beeeda.
Meni so pač še vedno bliže stari načini komuniciranja in srečevanja, kot ugotavljaš tudi ti, eve_