ko umrejo sanje (15)

čutim spet, da rabim nekaj spisat, pa ne vem niti to, ali mi bo uspelo spacati kaj dovolj smiselnega skupaj. ampak bom skušala, ker bi sam rada dala tole iz sebe.
precej zahtevna zadeva, ki bi jo lahko poimenovala hipersenzibilnost, ponovno gloda mojo na vsake kvatre bolj ali manj razboleno dušo.
ja, ko pomislim na tole, me boli. in me je strah, kaj še bo. izgubljam zaupanje.
verjamem, da ljudje, ki smo skupaj in ki smo familja, da tako rečem, delujemo zelo povezano. kar se zgodi enemu, vpliva na vse druge in obratno. včasih je povsem nesmiselno, ko slišiš od take osebe: "ne sprašuj me tega, to se tebe ne tiče,...itd.". ampak se. In to mi reče ista oseba, ki mi je v času moje krize dopovedovala, da če jaz nisem ok, tudi oni (vsi moji) niso ok. Takrat mi je dopovedovala ravno obratno.
Strah me je tega, kar še bo. Že zdaj me boli cena, ki jo bom morala za to povezanost plačati. ampak imam neko slutnjo, da me vse to še čaka.
četudi se imam v grobem za katolika, me je življenje in nek človek iz moje mladosti pogosto učil/o, da obstaja zadeva, ki se ji reče KARMA. In če povežem tu tisto povezanost, ki sem jo omenila...Nekatere družine so si ustvarile v življenju toliko hudega in nikdar niso nehale, še kar naprej so ena drugega ranile in živele stalno v bolečini. Nehote se je vsa ta opremljenost prenesla naprej na potomce. In zelo počasen in suptilen proces se začne odvijati, ko v taki družini ljudje končno začnejo dodajati po kapljicah dobro. Še vedno njihovi otroci trpijo zaradi ran, ki so jih njihovi starši zadali eden drugemu in svoji okolici, vendar z dodajanjem dobrega, se usoda počasi začne obračati na bolje. Tudi sama vem in poznam izkušnjo, ko je bilo potrebno in najbrž še bo, poravnati račune za osebe, ki jih resnično ljubimo in one nas. Primer: moj brat, katerega imam srčno rada in včasih se mi zdi, sploh glede na vse, kar se je z mano hudega že zgodilo, da ima on vsaj toliko, če ne še bolj, rad mene...ampak ta moj brat je naredil svoji bivši punci hudo pizdarijo....in še vedno se ne odlimata eden od drugega. skupaj ne zmoreta ustvariti več srečenega razmerja, narazen pa tudi nikdar zares ne gresta. to punco smo močno vzljubili in je kot bi bila čisto naša, ker sta bila skupaj 7 let. čudovita punca. ko je moj brat storil pač tisto, kar je, je bilo zanjo hudo boleče, moj brat pa je tudi bil ves iz sebe in z njima še vsi domači...bil je nepričakovan šok, pač. ampak njo je ful bolelo, mela ga je zlo rada in dala mu je šansko v kateri se moj brat nikakor ni več bil sposoben dovolj izkazati. dat dovolj sploh od sebe....kaj je čutil nimam pojma in ne vem, ker to hrani zelo zase....eno leto sta skušala obdržati vezo....po enem letu je ona prekinila. celo leto je ves čas jokala in žalovala. ampak noro, onadva se še danes na hard družita. moj brat pa je ravno zaključil neko v stilu mojih razmerij, kratko razmerje z neko punco in bam, spet sta s to prvo v družbi eden drugega in ne vem....hudo je, ampak ne štekam nič....kako jima je. njo imam zlo rada in jo držim v srcu kot prijateljico, a je več ne povezujem z mojim bratom, ampak sem končno zgradila do nje nek samostojen odnos brez da vanj vključujem še svojega brata. ker onadva baje zdaj nista par...

vem, da so tej punci umrle pomembne in velike sanje....
tudi meni so, vsaj enkrat, če ne dvakrat in to ne vselej v neki povezavi s fanti, ampak s tem, da sem vedela dobro, kaj v življenju želim, pa me je življenje postavilo pred prepad, ko več ni šlo naprej v isto smer. vem, kako je, ko te sesuje in kako ogromno količino energije potrebuješ, da se spet pobereš.

življenje me je naučilo še nečesa: če si nekaj močno želimo, se bo to gotovo zgodilo. če hočemo nekam priti, bomo tja prišli, ampak ko pridemo pa tja, je vprašanje, če bomo tam zadovoljni. ugotovila sem, da nima smisla izgubljati ogromne količine energije za zelo močne želje in da bom lažje prebolela vse, kar rabim in uspešneje stopala po svoji poti, če bom manj silila v neko smer in bom ostala predana raje. da bom prepustila, da se zgodi Njegova volja. in spet me zalijejo solze, ker čutim bolečino drugijh ljudi, ki jih je življenje na poti prizadelo in se spominjam svoje lastne, ko so umrle meni sanje.

sanje ne smejo prepogosto umreti, ker se lahko zgodi, da tako hudega padca ne zmoreš in nikdar več ne vstaneš. pravzaprav bi bilo fantastično, če bi se ene takšne sanje obdržale. brez sanj ni motivacije, ampak vseeno se mi zdi smiselno sanjati z malo žlico in z rezervo v tem smislu, da zaupaš, da ti bodo angeli pomagali na poti in da boš končno verjel temu, kar čutiš in se ne boš vselej na vse pretege trudil zgolj in samo prilagoditi in ustreči celemu svetu. da ne boš pozabil še nase v vsem, kar se bo že zgodilo...

včasih, ko pogledam okrog sebe na ljudi, ki so mi nekako bitni in mi pomenijo, bi kar jokala....boli me bratova stiska, boli me njegov neuspeh in boli me to, da ni naredil vselej tistega, v kar v resnici verjame. in če sem odkrita, sem sama kdaj storila kaj, kar je podobno, ampak nikdar točno te obupne zadeve...

Za njega sem se vedno bala. odkar sem izgubila bratranca, ki se je poslovil s samomorom, sem bila sprva prav paranoidna, da bo to storil še kdo, saj sem že poznala duševno stisko in tudi depresijo, ki pušča sled hude praznine. včasih sem prevzetno verjela, da se zmorem s tako hudimi stiskami spopasti edino jaz, zato sem začela tuja bremena jemati nase - želela sem komu kaj odnesti, vendar sem za tako ravnanje, kjer dejansko nisem ljudem okrog sebe omogočila, da se iz lastnih izkušenj kaj naučijo, dobila en velik bumerank.

Do brata še zdaj čutim, da bi mu rada pomagala in bojim se, da bom morala dati čez nekaj takega, kar je on zadal njej. To se mi še nokdar ni zgodilo.

oprostite, ampak trenutno sem res mal potrta in ne vidim skozi solze....razočarana sem nad svetom, kot sem bila razočarana nad tem, kar je pač napravil moj brat, zdi se mi, da je zadelo vse nas predvsem zato, ker česa takega v naši družini - družini mojih staršev itd. prej nikdar nismo storili in je bilo nekaj, kar je res povsem nedopustno....gledano skozi naš vrednostni sistem.

huh....evo in zdaj dovolj nekih klobasraij in težkih refleksij.....

jaz ne vem, a me jebe to, da sem ju videla spet skupaj in si rekla: tej jebeni agoniji še ni konca al zgolj zato, ker mam tablete druge in me rahlo deprimerajo. vsekakor se bom v enem ali drugem primeru ustrezno odzvala in se postavila toliko zase, da pridem na zeleno vejo.

kako in kje itd. bom gradila svoj svet bv bodoče, bo stvar moje osebne odločitve.

Vsekakor pa, če me kdaj zadane to, kar je njo in bom morala sprejeti kaj tako drastičnega, bom itak morala...ampak bom skozi solze in bolečino čutila tisto malo olajšanja: prekleti sdolg je poravnan. in niti za sekundo ne bom želela pogledat nazaj. samo naprej.

To, da je moj brat videl njo trpet, ga morda ni toliko dovolj bolelo, ko bo zlomlo mene, morda se bo zgodil en klik. rabil bi se....

ful bedene slutnje, ampak zgolj slutnje in pač feeling od znotraj, ki sem ga popisala. morda sem čisto mimo udarla, ampak take klobasarije se mi trenutno pletejo po glavi. morda so krivi sam novi tableti, ki pa jih bom itak zamenjala, če se bo nadaljevalo v to smer.

ko sem brala možne neželene učinke teh zdravil, sem si tudi mislila: Pa to je cel strup. Med drugim: nenadna smrt, srčni infarkt, misel na samomor, samomor itd. Mislim res ne vem, kateri biser je sestavljal ta seznam in kaj se v telesu dejansko dogaja. solian mi očitno bolj odgovarja, predvsem pa je moja rehabilitacija sedaj dolga 3 leta in čakata me le še 2 leti, potem bom določene tbl tako lepo canslala, da bo več kot veselje. od vsega se počutim že rahlo utrujeno.

pa lahko noč!

maja

Objava: maaaja  | 27.03.09 / 20:14

Skupna ocena: [0 glasov, 728 ogledov]