hate pain! (5)

ejla!
da spet mal nakracam.... ;) sej ne bo nič lepega. ko sem vesela pa ok, mi enostavno ne pride na misel, da bi čečkala dnevnike na poljubu, ko pa me malo zvije je poljub moj najdražji plac za odlaganje tovora srčnih in drugih neprijetnosti.

hja, saj ne vem kaj naj povem.

mogoče to, da danes mal nisem dobro. pa niti ne gre za neke razpoloženjske zadeve, samo tako sem postala nezadovoljna. bi rekla čez noč, ampak najbrž ni ravno tko.
bom rekla čez čas.

in ugotovila sem, da nezadovoljstvo vselej rodi akcije....neravnovesje prinese motivacijo za to, da nekaj sprememnimo. prav gotovo nismo pripravljeni vztrajati v neki lastni kvazi nesreči.

razmišljam kaj naj sama s sabo, še bolje z drugimi.

whuuuu...tkole ne gre....če sem še včeraj imela nek dost odbit dan, ko so mi po glavi skakale male neumnosti in sem jih seveda tudi po malem realizerala in počela tiste drobne traparije, ki mene in mojo okolico po malem spravljajo v smeh, se danes ne počutim tako.

danes se počutim drugače. počutim se tako prekleto samo... :(

rada bi se pogovorila, tudi z mojimi, pa mi ne rata....pride trenutek, ko postanem neznansko občutljiva in potem sem že obsojena na to, da bom ostala nerazumljena ali pa ne dovolj razumljena, bla bla bla....

je družba ljudi, ki se mi ta hip upira, ker zahtevajo preveč mene, zahtevajo, da jim v polnosti sledim, da se jim v celoti posvetim, sama pa tega ne morem ta hip, ker nisem dobro.

pa bom morala, že to popoldne in to bo po svoje way out, da se prisilim, da odmislim, kako nezadovoljna in zgolj trenutno nesrečna sem ta hip sama.

no zdaj pa sem ob iskanju primerne družbe za ta trenutek rahlo obupala in se spravila tipkat semle, kjer se lahko smilim sama sebi :))) shy!

v glavnem I don't get it, what I want in za kar sem praktično pripravljena. tko da mi posledično malo manjka, pa čeprav si rečem kdaj, da zmorem sama vse in da imam dovolj vsega, ker sem relativno srečna oseba. pa me spet najde in me zvije.

in potem trpim....tam v duši me tišči in me mori.... in potem se sprašujem, a je to tisto, kar želim. seveda ne. in potem, kaj lahko naredim, da to spremenim.

rada bi se iznebila občutka ujetosti v situacijo, kjer ne morem ne dajat, ne dobit tistega, kar hočem in rabim in zmorem konec koncev.... jaz res zmorem. pa saj me v to ujetost prav nihče ne sili....ampak kako naj pobegnem na način, da bo dobro za vse. kako naj preokvirjam odnose. kak pomen naj jim pripišem, da bom z njimi zadovoljna in da bodo drugi zadovoljni z mojim odnosom do njih.

gloda me tista mala pritajena teta žalost. prihaja vame in tega ne maram. ne dovolim ji.....pa se bom pomoje danes vseeno scmerala. že vidim. ampak that's life....morajo pridet trenutki, ko nisi kul, da znaš cenit tiste trenutke, ko se počutiš zares dobro.

bliža pa se izpitno obdobje in ni časa za kake hudo srčne in naporne zadeve, tko da bom tukaj morala narest nek red in si postavit mejo....ne vem še kako bom to zadevo rešila, ampak jo bom.....

kar mal hudo je, da je tko, kot je in razumevanje situacije en kurc pomaga k temu, da bi mi bilo pri vsem skupaj kaj lažje. dejstva so lahko ugodna, lahko pa boleča.....

I need a break....do I need to kill, what I feel....oz, kaj naj s temi čustvi naredim, ko pa ne sodijo nikamor....pa niti ne tolk čustvi kot neko težnjo po nečem, kar bi po naravni poti moralo obstajati, pa tega ni.....

bemu dile, a mi res mora biti samo težko....tega se niti ne da razrešiti z nekim realno tehtnim pogovorom....

tega naj bi se sedaj veselia, ker sem zdrava in funkcioniram zdravo in logično pričakovano, kar bi mi mnogi zavidali, ki tega prav zdaj v tem trenutku sploh ne zmorejo, ampak tole veselje je malo za lase privlečeno....


God help!!!!

Se kdo od vas že uči za izpite? :)))

maja

Objava: maaaja  | 09.05.09 / 14:23

Skupna ocena: [1 glasov, 423 ogledov]