|
Ne vem, če bo kaj napisanega danes imelo smisel. Ampak moram dati ven to. Moram. To nesnago. Ta pritisk. To bruhanje, ki se nabira. Pa sploh ne vem natančno, kaj je povzročilo vse to nabiranje.
Bila sem že OK, ne dobro, ampak bilo je OK. Znosno, če se navežem na naslov tega zapisa. Sedaj pa kar naenkrat spet 'buuum'. In sem tam nekje. Ko imam telefon izkljopljen, ker ne morem prenesti, da bi sploh s komerkoli govorila. Ko ostajam pokonci, dokler mi telo zmore. Ker me je strah jutrišnjega dne. Ker ne vem kako bo. Ker bo najbrž huje. Ker me je strah, da jutri ne bom zmogla. In si želim, da bi zato današnji dan raztegnila v neskončnost. Danes me ne more več nič presenetiti in zato bi rada ostala tu in zdaj. Ali pa bi se pokrila z odejo čez glavo in se zbudila čez nekaj mesecev. In ne bi šla jutri na delo, ker ne vem, če bom zmogla tistih 8 ur. Če bom zmogla tisti jutranji small talk s sodelavci. In potem me je strah popoldneva. Ko bom ponovno komaj čakala, da pridem domov, da bom lahko šla v posteljo in se pokrila čez glavo. Mater, kako skeli. In rada bi že končno ugotovila, kaj je tista sestavina na tem pof*** svetu, ki mi dela to. Ki povzroča v meni takšna občutja, ki jih niti prav opisati ne znam. Danes sem bila tik pred tem, da eni izmed redkih oseb, ki vsaj malo razume vse skupaj, rečem, da rabim pomoč, da jo rotim, da naj mi pomaga. Pa sem ugotovila, da nimam pojma, kaj naj ji sploh rečem. Ne znam povedat, kaj je narobe, ne znam točno opisat svojih čustev, vem samo to, da rabim pomoč. Ker zares ne morem živeti tako. Mogoče je to še pozitivo. Ker vsaj vem, da ne morem tako živeti.
Ampak rada bi že končno nekaj naredila, da se postavim na noge. In ironično je, da nisem ena tistih, ki v življenju ničesar ne počnejo. Vsaj počela sem nekaj časa veliko stvari. Sedaj pa preprosto več ne najdem volje in motivacije, da bi se česarkoli lotila. Čudež je že, da mi uspe prilesti do službe. Čeprav: mogoče jutri ne bom več zmogla. Mogoče bi blo to celo lažje. Ampak nočem si zapravit življenja zaradi teh nagnusnih občutkov. Ker bi rada čutila vsaj nekaj tistega zanosa in malo volje po življenju. Oklufotala bi se, če bi kaj pomagalo. In seveda šla na lobotomijo.
Objava:
Amarena  |
04.06.09 / 00:19
Skupna ocena:
 [0 glasov, 380 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
danes se ti pridružujem in s tabo do neke mere sočustvujem, saj je danes drugi večer zapored, ko sem tudi sama jokala kot dež. nič zato. tudi taki trenutki so in bodo minili.
amarena, praviš, katera snov ti to povzroča. meni se zdi, da ti prej nekih snovi fali. serotonin mogoče? upam, da se bo našel nevidni, ki zna priporočiti prehrambene dodatke, ki v takih primerih pomagajo.
vem o čem govoriš. meni je to podobno moji depri, ki sem jo dala čez. ampak mine. tudi to mine. ali boš uspela speljat brez strokovne pomoči pa ne vem ne jaz ne ti in niti ni bistveno. pomembno je, da
kaj se da narest. boš videla, če boš zmogla v službo. če se ne boš čutila dovolj gotovo greš lahko v bolniško. ti pa svetujem, da obiščeš osebno zdravnico in da se pogooriš in poveš, kaj se ti dogaja. išči pot ven iz tega.
poznam občutek,ko se zbudiš in si želiš, da se ne bi zbudil. ko se zatekaš v spanje. ko v duši močno trpiš in si vsakič znova rečeš: še en preklet dan je pred mano. to je depra. in vedi, to ni tvoja dejanska realnost, to je realnost, kot jo vidiš za ogrinjali depre. misli postanejo depresivne, počutiš se down. tvoja trenutna prepričanja o tebi in tvojem življenju se ne skladajo s tem, kako te vidimo in te vidijo drugi. kako ti dejansko si. tudi mišljenje se spremeni pod vplivom depre in v povezavi z dejstvom, da kemija v glavi pač trenutno ne špila. če boš rabila pomoč, sporoči.
ne vem kdaj, ampak prisežem, da bo tudi to minilo v okviru samopomoči in tega, da ne nehaš iskati rešitve. ko pa pride trenutek, ko ti je tako mučno, da ničesar ne zmoreš, samo počakaj, da najhujše mine, pa spet naprej. in vsak mali korak si zasluži en velik BRAVO! govori z ljudmi, da te podprejo. in povabila te bom v družbo ljudi, ki te bodo podprli, ok? in to ne bo poljubov forum.
maja