|
V trenutkih, ko sem grdo ravnala v komunikacij z njimii ali z mislijo o teh ljudeh, sem grdo ravnala tudi s sabo.
Želela sem izničiti to, kar čutim do sveta in ubiti lastno bistvo, ker je bilo preboleče živeti s takim srcem, ki čuti tako intenzivno, kot moje in njihovo. Podcenjevala sem, kar je dobrega v njem zato, ker ni bilo moč razumeti, kako je lahko tisto, kar naj bi bilo dobro, hkrati tako zelo boleče in se zdi osameljeno in brez smisla v tem norem svetu. Želela sem pokopati svojo zgodovino, da bi lahko živela kot drugi, ki so bili ob meni. Zame takrat ni bilo prostora. Nisem verjela, da sem taka kot sem sploh lahko še komu dragocena. V tisti ihti samouničevanja so me želeli ohraniti oni, ob katerih živim, oni, ki me ljubijo tako kot jaz ljubim njih.
( Da ne bo pomote: ne opisujem neke kvazi lastne grandioznosti, ampak zgolj senzibilnost, s katero je na trenutke tako težko živeti ;) ).
Vreme se spreminja. :))) mene pa spet daje, potem pa moram pisat. ;)
Objava:
maaaja  |
17.06.09 / 15:30
Skupna ocena:
 [1 glasov, 380 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
Bistvo vsega skupajj se mi zdi zgolj to, da najdeš ljudi s katerimi se dobro razumeš. Pogoj za vse skupaj je motivacija za to. In očitno gre pri tebi za to, da med tabo in NJIMI ni vzajemnosti. Eni pijejo, drugi plačajo. Ko pa prideš do takega odnosa s človekom, ko oba pijeta in oba plačata, takrat dosežeš nekaj nadvse lepega. Pravo ljubezen.
ni vsega potrebno reševati. ni v vsem potrebno videti "problem".
Nekatera dejstva, čustvena stanja in trenutke je potrebno samo sprejeti točno takšne kot so. pustiti da pridejo, se te dotaknejo, jih iztisneš tako, da jih napišeš in pustiš da ponovno potonejo v globine, kamor enostavno sodijo pretežni del časa.
nič ni narobe, če se človek kdaj ustavi in se zave samega sebe in tega, kar se mu dogaja in kar pač doživlja, mar ne?
Se strinjam, da so stvari problemi, če jih človek jemlje, kot takšne. Lahko pa jih preprosto sprejme take, kot so. Četudi se jih začasno označi, kot probleme.
Mislil sem reči, pa ne jemlji tega kot grajanje, ampak, kot identifikacijo tvojih sestavkov. Malce ovirujoče je, da jih najbolj poznaš ti sama. Marsičesa ne napišeš, česar mi ne vemo, ti pa imaš določeno predznanje o tebi, zaradi česar jih ti toliko bolje razumem. Temu primerno bi te tvoje sestavke identificiraj, kot tvoj javni dnevnik (če dovoliš :-)
Odvisnost od ljudi na tak način, kot ga opisuješ ti, zna biti precej uničujoča, za obe strani.
zadeva je zlo preprosta: popisovala sem občutke, iztisnla sem iz sebe, kar mi je tisti hip ležalo in po tem sem se počutila super. zdaj, kdor je podobne občutke kdaj čutil in doživel razume, kdor pa ne, pa pač ne.
mimo grede, ta dnevnik je samo nadaljevanje prejšnjega, ki je za moje pojme mal bolj zgovoren. čakam zdaj štrukla in tjaža in ostali, da še vi kakega napišete, pa pridem pokomentirat ;)
maja