tugo, tugo, brezkrajno tugo vjetar me nosi iz kraja na kraj (32)

Ola. Zopet se je v meni porodila želja po tem, da bi malo napisala tu v dnevnike, ker to pač rada počnem; bo že držalo.
Tole je pesmica od Jinxov, ki mi danes prihaja na misel. Če sem si prav zapomnila gre nekako tako. In zdi se mi super za te jesenske dni, ki imajo svoj čar v prečudovitih barvah narave, ki še sledijo in lepih sončnih zahodih, kjer dobivam občutek, da mi življenje prav krade toploto sonca in svetlobo, ki jo je bilo poprej v izobilju. Podarja pa nam lepe barve jeseni. V ves ta čas se počasi prikrade še tista topa komajzaznavna otožnost, ki počasi najeda srca in hkrati daje občutek, kako neskončno živa in čuteča bitja smo.
Danes poslušam šansone Svetlane Makarovič in sem pa tja napišem in preberem kak sms moje drage prijateljice, ki mi je te cd-je pravzaprav posnela. Zdijo se mi izredno ekstravagantne pesmi v katerih se skriva, v kolikor prisluhneš besedilu, velika količina srčnosti in empatije, ki je premore avtorica melodij, pa tudi moč njenega izrednega značaja, njene osebnosti, saj je eden redkih ljudi, ki si upa biti malo drugačna, ki si upa zreti resnici v oči in pogledati, kaj se v resnici dogaja. Njene pesmi so hkrati osebno izpovedne in zelo srčne ter istočasno družbeno kritične, kar pa si družba, taka kot je, seveda tudi zasluži.
Kdo si upa danes delati tisto v kar verjame, kdo ima še svoj prav in stoji za tem, kar se mu zdi pošteno in v redu. Kdo je tak, da se ne predaja zgolj nekemu konformizmu in kdo še vidi tiste, ki jih sicer vsak spregleda. Svetlana gotovo poje tudi o tem. Rabila sem čas, da sem se opredelila, kako doživljam to njeno ustvarjanje, saj razkriva tudi bolečino in ta ni prijetna. Človeka sili da vidi tisto, kar je, a tega noče videti. In danes moram reči, da mi je všeč. Všeč mi je tudi Svetlanin močan karatker in njen visoki nivo srčne kulture. Če bi jo ljudje znali videti v pravi luči, potem bi jo bolj razumeli in bi se mnogim zdela manj čudaška. Morda bi bila za mnoge prej pogumna in resnicoljubna. Takšni resnici pa, ki je, ni lahko pogledati v oči. Na nek način jo občudujem. Tolikoj o Svetlani.

Jesen prinaša otožnost in budi v nas občutke bolečine. Budi tiste rane, ki še niso zaceljene. Tudi sama večkrat jokam za voljo starih bolečin, opažam pa hkrati, da se moj odnos do njih spreminja. Na vse skupaj gledam drugače. Mene od vsega na tem svetu najbolj boli občutek, da sem kdaj kaj sama naredila narobe. Kadar si prisiljen, da take situacije predeluješ sam, je še toliko težje. V nekaterih situacojah lahko čutiš kot olajšanje to, da gre življenje naprej in to da stare dogodke, izgube ipd. povozi čas. Da se bolečina v srcu spreminja, da odraščaš skupaj z njo in da slednja bledi, spreminja pa se predvsem odnos do nje. Tisto, kar pa je pri vsem skupaj bistveno in pomembno, pa je to, da dogodki ostanejo v preteklosti in ne gredo z nami naprej. Vice, raj in pekel so že tu na zemlji. vsaj sama zadeve skušam kar sprotno predelati.

V teh jesenskih dneh je najlepše od vsega hrepenenje in upanje, ki se ob prebujanju vseh bolečin poraja v tebi in najbolj rečem sama Bogu hvala, ker imam napram vsemu, kar se je v mojem živjenju že zgodilo, ob sebi človeka, ki mi vedno nova riše namseh na obraz, ki me objame in vzame v svoje naročje, ki skupaj z mano razmišlja in vrednoti, ki zna zadeve predebaterati z mano. Ki ima nekaj v glavi in ki me spravlja v smeh, ko govori o sebi hiper samozavestno in ko se heca. Predvsem pa mi pomeni to, da je dosleden. Nič ne gre mimo. Nič ne ostane samo pri meni, vse ga zanima. Je pa tudi pretiravanje v vsem tem na svoj način očarljivo, ker me včasih prav izčrpa, ko se ves čas bori z mano. Včasih ga prav prosim, da neha, ker ne morem več. Pol tega je njemu itak štos in meni tudi, je pa novo. In kakorkoli prispeva k temu, da mi res ni dolgčas in da se ves čas nekako borim. Zaposluje me.
Tisto, kar mi največ pri njem pomeni pa je to, da mu res nikdar ni vseeno, kako mi je. Pomembna sem mu in vidi me. Vidi, kaj se mi dogaja, jaz pa tvegam, kot vedno in mu zaupam čisto vse. Tvegam in izkaže se kot dobro. To hkrati pomeni, da je moral spoznati moje muhe, moje misli, ki v preteklosti niso bile konstruktivne, mojo nemoč in mojo moč. Moje dobre in slabe strani. Trenutke in situacije, ko nisem ravnala prav. Vse. In to je tisto, kar sem v življenju želela. Nekoga, ki mu lahko povem vse to, pa bo zmogel to coupe with it. In to ne zato, ker se mu gladko jebe, ampak ker res tako hoče. Ker mu vse skupaj z mano zadosti pomeni. Tako da lepo mi je in pomirjena sem. Ne želim sploh razmišljati o možnosti, da vse to kdaj mine. Hočem, da se nadaljuje. V večnost. Da je to to.

Izpadlo je tako, da sem povedala to, kar pač sem. Toliko za danes. Drugič pa o čem drugem - če me spet prime, da bi pisala.

maja

Objava: maaaja  | 17.09.09 / 19:26

Skupna ocena: [0 glasov, 819 ogledov]