Jebela (28)

Spet situacija, ko sem se pustila, da me neka druga oseba v neki prisili, ker mislili, da je to dobro zame, čeprav sem se z vsemi štirimi upirala in ji prigovarjala, da se moti. V bistvu sem popustila, ker se nisem imela časa upirat, ker sem imela drugega dela preveč in enostavno nisem mogla bit na večih koncih hkrati.

Situacija je takšna, da se je izteklo tako kot sem jaz rekla. In sedaj mi meče pod nos, da sem si sama kriva in da naj kar sama rešim situacijo. Ta oseba noče imeti nič z mojo situacijo.

Na kurac mi gre, ko me nekdo v nekaj potunka.

In sedaj bom morala razočarati popolnoma nedolžno osebo, ki mi ni storila nič žalega, samo jaz tako enostavno ne morem živet.

Problem je tudi v meni. Ko moram načet pogovor, se skoraj požrem preden odprem usta, ko spregovorim se opravičujem in potem še kakšen mesec ne morem mirno spat. Celo dramo naredim iz tega. In to mi ni res ni všeč. Ta del sebe bi naravnost izbrisala, ker mi gre na živce.

Zakaj nisem kot moja prijateljica. Ona pove direkt tako kot je, brez kakršnega koli obžalovanja. Uredi in ne razmišlja več o tem.

Naučit se moram, da bom delala za svoje dobro, ne pa da se mi bo vsak polž na cesti smilil.

Kako naj to dosežem?

Objava: SiSi  | 08.10.09 / 22:04

Skupna ocena: [0 glasov, 882 ogledov]