prenatrpane študijske obveznosti (8)

Ejla!
Včasih se mi zdi že absurdno, da se še kar odločim in napišem tu kak dnevnik in pomislim, da bi resnično že bil čas, da si napravim nek svoj blog. poznate morda kaj ta blogovski sistem? kako pa ljudje pridejo do tega, da se znajdejo na tvoji strani in preberejo, kaj si napisal? Je blog namenjen samo prijateljem, ki te poznajo in ti njih in jim pošlješ prek maila povezavo do svojega bloga, češ obišči me? :) Skratka ne vem....ne poznam zadev. Zato bom pisala trenutno še kar tu, ker je to moje dosedanje mesto kupičenja nekih spisov.

V tem hipu nimam neke presunljivo dobre ideje o čem bi pisala, samo čutim, da bi to rada, da malouredim misli in vidim, kaj hočem.

Precej sem okupirana s študijskimi obveznostmi sicer in kar malo razočarana, da mi dejansko puščajo v tem prvem semestru tako malo prostega časa. Ne le, da je goro nalog in projektov, ki jih moram v tem letu oz. tem semestru nekako speljati, je tudi ogromno številuo ur, ki jih moramo na naši smeri nevno preživeti na faxu in moram reči, da če bi tudi za nas veljal zakon o delavnih razmerjih, bi ga s temi urami, ki jih mi preživimo tam, že zdavnaj prekršili.

Danes imam malo pms-ja in sem v fazi, da me obišče spet tista teta izpod krvavca, tako da je to neka dodatna obremenilna situacija za moje počutje, sem pa tudi utrujena in ravno malo prej sem se odločila, pa mi to ni v veselje, da bom za te pol leta opustila obiskovanje pevskih vaj. To je nekaj, kar počnem z veseljem. to je en od mojih hobijev. ker smo v našem letniku preobremenjeni, sploh na naši smeri, ne vem, kako je drugje, se sama ne utegnem veseliti niti stvari, ki so me doslej veselile, ker sem preveč utrujena zanje. ta svoj del in način preživljanja nekdaj prostega časa bom v tem obdobju močno pogrešala. druga, ki jo pogrešam je moja draga Tara. Ma samo še oče jo fura ven in v pasjo šolo. Manjka mi, moja zlata Tara. vikendi mogoče....med tednom ne gre....ne zmorem.

Ritem obveznosti, kar zadeva predavanj in vaj sem v teh treh tednih nekako osvojila, četudi me je že prvi dan bolela glava, ko smo na faksu viseli v zavzeti, skoncentrirani in teamski drži od 8:00 pa do 17:00. očitno smo se malo razvadili tekom študijskih "počitnic", ko smo si usode dneva krojili sami na lastno željo. Ne gre sicer zanemariti, da je blo potrebno precej časa posvetiti delu za faks, če si hotel spacati letnik, pa vendar ritem dneva je bil v naših rokah.

Edino kjer me ne zmanjka je moj fant. Tu se trudiva oba oziroma se že intuitivno poiščeva in se pogrešava pa najdeva v pol dneva, ki ga preživiva ločeno. On je moja prioriteta.

mi je pa ful hudo po svoje, ker ne vidim v tem času, pa že prej jih nisem dosti zaradi izpitov, moje drage prijatelje. verjela sem, da bo oktober naš. pridem pa na faks in me v prvem dnevu zadane kap, ko nam pri vsakem predmetu le nalagajo, kaj vse bomo morali kot pogoj k pristopu k izpitu in kot obveznost izpeljati. v novembru je že praksa, ki traja vse do sredine decembra. ampak prisegla sem si: po 12. decembru pa do praznikov je na vrsti moja klapa in moji ljudje.

najbolj zoperno je, ker včasih, ko takole pridem domov utrujena od dneva kar obsedim pred compom in vse, kar zmorem je, da komu kaj napišem. dneva je skoraj konec, na sprehod ne morem, ker je že tema. in v glavnem imam še tak čas polne roke dela za faks. ni da ni. idej, kaj vse naj še naredimo ne zmanjka. :) neumorni so. ampak še to leto....to leto, sem si obljubila, posvetim študiju v polnosti. na prvem mestu sta moj faks in moj fant. vse drugo mi prav trpi.

sama študij doživljam kot edinstveno priliko. nikdar ne bom imela toliko časa za to, da se enostavno učim in štrudijsko poglabljam, kot ga imam zdaj. oziroma si ga za to vzamem.

ob večerih se mi obeta tudi neko delo prek študenta na vsake toliko, da obogatim mal svoje skromne prihodke in da lahko kdaj skupaj s fantom obiščem njegove starše in grem brez problema na kavo, ko tako pride. to pa ja tudi vse. nobenega luksuza se ne grem v tem času. mi že počasi način življenja prihaja v kri. :)

v glavnem upam, da zdržim tale semester, je pa zanimivo, težko, poučno, polnim svoj fond znanja in izkušenj z osvanjanjem metod, ki se uporabljajo v praksi moje stroke. zanimivo je. ampak živim samo še za to v tem času. samo še tokrat, potem pa bo bolje. :)

to je to, kar sem danes želea povedati in nič več kot to.

lepo bodite! pa čim več se smejte. :) tud meni je včasih tko lepo :)))

Objava: maaaja  | 23.10.09 / 19:00

Skupna ocena: [0 glasov, 404 ogledov]