1. november (4)

Prav obžalujem, da je tole edini forum, ki ima napravljen sistem mogočih dnevniških zapisov, saj bi svoje misli raje delila z neko drugo populacijo, pa vendar...dokler ne bom nek dan imela urejenega svojega bloga, bom pisala zaenkrat tu....

Današnji dan je malo ubitačen. Razen dveh čudovitih sporočil, ki sem jih prejela od mojega dragega najbrž sredi noči in jih prebrala šele zjutraj, pa sta mi res risali nasmeh na obraz, se ni zgodilo nič tako zelo prijetnega in ta praznik je že sam po sebi nekoliko morbiden, vreme pa je zaenkrat tudi megleno, tko da ni tistega naboja, potrebnega, da se ustvari neko izrazito pozitivno razpoloženje.

Hmm...tale dan....baje dan Vseh svetih za katolike in dan Mrtvih za večino. Prisiljeno žalovanje, misel na bližnje pokojne, ki ni spontana, ampak privlečena za vrat, da se mora zgoditi prav danes. Pohod na pokopališče med gručo folka, ki pride razkazati svoje nove obleke in lepo urejene grobove, pogosto le ta dan v letu. ajej.....je vsega tega res treba? prav danes? in ZAKAJ danes?
Ne maram takih zaukazanih praznikov. rada grem prižgat svečko k človeku, ki ga sama izberem in mi je nekaj pomenil v preteklosti, ko je še živel in ob času, ko jaz tako čutim, ne pa takole.

Že slišim mamo: maja, kaj boš danes oblekla? Ma kaj me briga. vseeno mi je. sploh mi ni do tega, da bi šla in zapravljala svoj čas med folkom in nekim kvazi obredom, kjer ne slišim, kaj tip sploh govori, niti ne morem odtavati v svoje misli in svoje spomine, ker je preveč ljudi in preveč vsega, da bi to lahko počela v miru. V bistvu gre za navadno zapravljanje časa....rada bi imela mir. rada bi šla tja zvečer, ko bo miljon luči....gledati spet svoje objokane tete in mamo med njimi....a mi je treba tega? letos nas je namreč zapustila babi, tokrat dokočno, na obroke pa že leta poprej. večkrat obiščem njen grob in obiščem še nekaj drugih grobov usput. napisala sem ji celo kako pismo. ampak ne takole, ne na dan, ki mi ga oddirigirajo drugi in neka zaprisežena formalnosat. ni mi do tega. rada bi mir. samo mir.

grem se spogajat z mojimi, če lahko ostanem doma in obiščem grobove zvečer.

obžalujem to, da ni mojega fanta te dni pri meni, da bi lahko šla zvečer skupaj z njim na sprehod in se pogovarjala o ljudeh, ki so nama nekaj pomenili. večkrat se pogovarjava o tem, obujava kake prijetne spomine itd. sama tega praznika ne potrebujem. res ne.

evo...moja mati pravi, da je grdo, če ne grem. tako ona misli. jaz pa bi dejansko raje odšla tja zvečer. ko bo mir. odločitev je na meni.
če ne bo moj oče sforsiral, da moram tja ob treh popoldne, potem se bom potuhnila in ostala doma. raje bom sama v svoji sobici prižgala kakšno dišečo dvečko, vzela v roke albume ali pa preprosto zmolila kaj in se potopila v spomine. napisala kaj, v miru. ne vem....

Dela, ki sem ga nameravala opraviti, pa imam tudi čez glavo še. tko da....upam, da bo šlo skozi brez, da sem tam. upam....

pa vi?

maja

Objava: maaaja  | 01.11.09 / 10:27

Skupna ocena: [1 glasov, 562 ogledov]