jesen is yet to come (4)

Že se čuti, kako se dnevi počasi hladijo in nas tista huda vročina, ki pa ima to pozitivno plat, da je polna svetlobe in sonca, počasi zapušča.
Moram priznati, da se je tudi na mojem razpoloženju in osebnem počutju že zarisal ta zahtevni prehod, ki ni vedno in za vsakogar lahek, saj tisto, kar pride in te zajame.
Nekoliko lažje mi je, ker vem, da v teh občutkih vendarle nisem sama in da se slednje ne dogaja samo meni, je pa po svoje zanimivo in včasih se vprašam, kljub temu da zna biti tečno, nadležno, celo malce neprijetno in zamudno, ali bi si sploh želela, da bi bilo drugače?!?
Ni lahko, sploh, ker ne veš takoj, kaj se dogaja. Vzroke lastnega počutja iščeš okrog sebe in v odnosih. So trenutki, ko vse vidiš narobe in bi se najraje sprl, pa tudi se prerekaš, utrujenost pa se pritihotapi, te zajame in ti ne da miru in dokler ne skužiš, da je to enostavno spet tisto, si lahko narediš pravi damage v odnosih, kar pa ni prav in se enostavno ne bi smelo zgoditi.
Govorila sem s prijateljicami. Ista pesem. Polno nekih malih krizic, polno razmišljanja in postavljanja stvari na pravo mesto, predelovanja itd. Tudi joka, pa morda celo smeha. Ampak dogaja se. Emocionalni naboj, ki te zmede, ki te sili k razmisleku, k temu, da se posvetiš sebi, da urediš misli, poglede in raziščeš ponovno neke svoje lastne prioritete. potem pa se skozi razgovor, jok, pregovarjanje te in one vrste zadeva počasi sprosti in se uloviš ponovno. V objemu se tudi tovrstne strasti končno malce umirijo. pogovori pa so po svoje zahtevni. sprva, ko se soočaš z občutki, sploh nisi pripravljen kaj dosti govoriti. Počutiš se izčrpanega, potrebuješ čas zase in najraje bi se kar malo umaknil in se zaprl kot školjka, da bi doumel, kaj se dogaja. Čez čas, ko se zadeve skristalizirajo, pa je lažje. pogovor steče in vidiš, da je zadeva na sam-svoj način vendar po svoje koristna. Zadeve se umirijo, potem je vse v redu. Nekaj pa ostaja.
Ostaja tisti občutek v tvojem srcu tako subtilen in specifičen, ki te prisili, da še malo razmisliš. Ki te je sprva begal, pozneje pa ti daje občutek, da si živ, tako neskončno živ. In da je tudi tako kot je ok, čeprav je morda težje. Rojeva se volja, da iščeš, raziskuješ, se posvetiš malo sebi in vprašanjem o tem, kaj želiš in kam hočeš. Da se ponovno povprašuješ o istih stvareh. Ves ta nemir je za mnoge lahko pot k ustvarjalnosti.
V takih trenutkih kontaktiram kar nekaj ljudi, za katere verjamem, da bi me lahko razumeli in resnično kmalu ugotovim, da se to ne dogaja samo meni.
In vidim, da se vsak na svoj način borimo s to svojo hiper senzibilnostjo in dovzetnostjo zaradi katere pa najbrž smo takšni kot smo in to gotovo ni samo slabo. Nasprotno, včasih je zelo dobro.
V takih trenutkih si želim malo miru. Miru v sebi. Veliko molim, precej razmišljam in pustim času, da mi pokaže, kaj je tisto, kar me še čaka in res upam na vse dobro. In sem vesela in srečna, ko vem, da imam ob sebi ljudi, ki jim je mar. Ljudi, ki mi pomenijo in me imajo radi. In jaz njih. Ko enostavno vem, da bo še vse dobro. Prisilim se v mislih, da v to zaupam tudi, ko me je strah. Ta pa včasih pride, ampak tudi kmalu mine.
Vse je ok in dobro.

maja

Objava: maaaja  | 29.08.10 / 16:58

Skupna ocena: [0 glasov, 396 ogledov]