proza vsakdanjega življenja (0)

Tista najhujša kriza je za mano in prihajajo lepši, boljši dnevi. Ravno prav emocionalno zbujena in dovzetna sem za to, da sem lahko hkrati učinkovita in da hkrati lahko zbudim svoje čute in tudi nekaj svoje ustvarjalnosti.

Danes sem imela zjutraj izpit in preostali del dopoldneva sem namenila počitku, ker sem se ponoči na vse pretege trudila absorbirat še nekaj snovi. In je muka, ko sem potem zgodaj zjutraj utrjevala in bila tako utrujena, da sem se prav vprašala, če se mi da sebe tolk mučit še in naprezat. Ampak tovrstno je kampanjsko učenje, ki se ga občasno poslužujem, ko z nekim predmetom nimam bodisi zadosti veselja ali pa imam pred tem kak dan mal krize in zato v učenju nekoliko pogovrim.

Imela pa sem krasno spodbudo. Na srečo se je zgodilo to, da sem ponovno navezala stik z neko drago prijateljico oz. da sva bili obe za to, da obnoviva najino prijateljevanje. Krasna punca. In res zadnje čase sva bili v navezi. Vsako izpirno bodobje, imam občutek, da se poiščeva in drživa pesti ena za drugo.

Ti jesenski dnevi pa niso tako zelo enostavni. Dogaja se vse, polno nekih vznemirljivih dokodkov. Jutri npr. grem pogledat dopoldne soseda, ki je star toliko kot jaz in se odpravlja na svojo poroko :). Popoldan pa bo pogreb drugega soseda; starejšega gospoda, s katerim, sem vesela da, sva bila v dobrih odnosih. Star je bil 80+ zdaj nazadnje in res sva se velikokrat srečala, sem mu pomahala, ga ogovorila. Zdi se mi, da mu je to precej pomenilo. Meni pa je bilo tudi drago. Starejše ljudi imam precej rada. Neverjetno, ampak vzljubim vse, od tistih modrih, prikupnih od katerih se lahko učim, do teh, ki so dali v življenju čez polno nekih, oprostite izrazu, ampak pizdarij morda. Ampak nič od tega me ne zadeva. Zato mi je nekoliko lažje vzpostaviti tudi s takim človekom dober odnos.

Spominjam se pogovora z njim ravno v času, ko sem zbolela pred 4 leti oz. ko sem bila na poti okrevanja. Pogovor je bil odkrit in mislim, da sva si povedala vse, kar je bilo treba. Povedal mi je naslednje: da je šel podaljšat vozniško dovoljenje, ampak da je rekel, če se prav spomnim, da samo za tri leta. Pa sem vprašala: ja zakaj pa toliko. Rekel je: ker več itak ne bom živel. Pa je. In ga je podaljšal jovo na novo pozneje. Jaz pa sem mu rekla: G. B., a se spomnite pred leti, ko je vaš fižol na prekli, kar ovenel? Pa je rekel: Ja? In sem mu povedala: Mi smo ga porezali od spodaj, mularija iz ulice, ker ste nam z nožem preluknali žogo. Pa se je zasmejal.

Verjamem, da je občutek, ko si si z nekom v bistvu bot prijetnejši od občutka slabe vesti, ko imaš morda občutek, da si samo ti nekaj napak storil. To sem vedela, zato sem mu tudi povedala. Da bo vedel, da smo si bot in da ni bil nič bolj zloben od nas mularije, ki smo mu uničili preklo fižola na vrtu. Seveda nam je s preluknjano fizbal žogo sam dal povod. Moj brat, ki je bil ob tem takrat hudo prizdadet, je panpisal prvo transparent: Ata B. je svinja! Pa ga sosed ni videl, zato je bla naslednja poteza, da mu je šel moj brat prerezat fižol na prekli in to povsem podmuklo: spodaj pri steblih predno se začne ovijat na preklo. kdo bi pomislil sploh, da je prerezan. To mi je ležalo na vesti takrat in morala sem mu povedat. Pa ni kuhal zamere, takih izgredov je bil vajen. Menim, da jih je nekaj imel tudi sam v krvi. :)

Toliko o radosti življenja in o odhajanju. In zdaj je res odšel. Jutri se bom šla poslovit in se mu v mislih zahvalit za nekaj kratkih prijetnih pogovorov in prijaznih besed, ki jih je v odnosu z mano zmogel in jaz z njim. Kako težje je, če deluješ iz pozicije prizadetega in če si z nekom, ki ga imaš morda vseeno vendar rad, v začaranih krogih zamer in prepirov. Bledo se spominjam takih obdobij iz svojega življenja in vem, da sem si želela samo to, da minejo, četudi sama krogov nisem znala prekiniti. Pa je prišla višja sila, ki je prinesla nove priložnosti in danes, Bogu hvala, so moji pomembni odnosi ok. In to je pravi blagoslov za katerega nikdar ni prepozno. Življenje prinaša nove priložnosti vsem, res vsem. Vprašanje je, koliko smo kot posamezniki zanje zares dovzetni. Na tem se da graditi.

Danes pa sem bila na momente malce osamljena. Po popoldnevu in počitku sem šla prvo hodit, pozneje sem spekla pico in bila na koncu kar malo potrta, ko sem ugotovila, da ni žive duše, ki bi jo bila pripravljena z mano pojesti. :) Vsi so imeli druge plane in načrte. Moj Di pa je tudi drugje trenutno in zadnje pol dneva ni bil veliko razpoložen za pogovor, medtem ko bi se sama v tem času rada samo družila, pogovarjala, pa kolerala.

Jutri je nov dan. Novo učenje, nova borba, na pozi do novih izzivov. Nikakor ne smemo popustiti in se že zdaj nehati truditi. Pa saj bo. Še vedno je bilo in je šlo.

Toliko za zdaj od mene.

Želim vam lepe dneve. Če Bog da, to nedeljo ali ponedeljek vidim morjeeeeeeeeeeeeeeee! :) Letos se pa res še nisva srečala. Vse drugo sem počela.

maja

Objava: maaaja  | 03.09.10 / 21:06

Skupna ocena: [0 glasov, 566 ogledov]