PESEM ZA BRANETA (4)

Moj prijatelj Brane, katerega hece sem v času, ko sem sama okrevala po neki hudi epizodi, delila z vami, je umrl. :( Nisem vedela za to, le telefonska številka na lepem ni več obstajala. Danes me je teta obvestila, da je zahvala po njegovem pogrebu v občinskem časopisu. :((( jok.

Pred leti, ko sem ga komaj spoznala, sem mu namenila naslednjo pesem:

PESEM ZA BRANETA

Nasmeh...širok in iskrive oči,
polna usta hecnih zgodb in iskrene dobronamernosti.
Smeha zvrhan koš in zdrava norost,
prijaznost v besedi gradi prijateljem nov most.

Z majico v roki in rožo poljsko v laseh
in na obrazu vselej tisti sijoči nasmeh,
ko te veselo pogleda in glasno spregovori,
ni mogoče, da dobra volja in smeh uide ti.

S prijazno besedo in resnico v očeh,
brez greha na duši,
vidiš že v njegovih ubranih poteh.
Obraz nasmejan razkrije te resnice čar,
radodarnost brez kraja in pošteni značaj.

Igrivost, veselje, norčavost in smeh...
kdo lahko bi videl kaj grdega v takih ljudeh.
Brez velikih zahtev in ogromnih pričakovanj
vedno znova stopi v prelep, preprost in skromen dan.

Sreča je velika, če imaš priliko spoznati dobre ljudi,
a res ni take slike, kot se brane mi zdi.
Rojen, da s smehom okuži druge ljudi
in za vse okrog sebe več kot dobro poskrbi.

Naj bo zdrav, vesel še naprej in naj živi...
Naj spomin na te dneve nikdar ne zbledi!

od prijateljice :
Maje


Bil je moj prijatelj. Spoznala sem ga takega kot je tu opisan. Vedela sem za negove dobre plati, spoznala nekaj slabih, a z gotovostjo lahko trdim, da so dobre prevladovale. Bil je izjemen in poseben človek. O njem bi lahko napisali zelo zanimivo in nenavadno knjigo, polno posebnosti, ki so izvirale iz njega samega, lahko bi pisali o volji, vtrajnosti, o norčavostih in izjemnih lastnostih in dosežkih, ki so bili malce nenavadni. In vem, da si je želel, da bi kdo kdaj o njem kaj napisal. Jaz imam nekaj slik, nekaj utrinkov, za katere sem prosila njega samega, kot kaže še ravno zadnji čas, predno nas je zapustil. Težko bom sprejela, da ga ni več, da ga ne morem več poklicati, se pogovarjati, smejati....Njegova pot se je končevala žalostno. Morda sem ena redkih, ki vem, da je poleg norčavosti in hoje, po kateri je slovel, saj je bil pravi maratonec, v srcu nosil tudi veliko bolečino. A o tej ne bomo več govorili. Če je storil in počel kdaj kaj zelo grdega, si je z vsem trpljenjem ob koncu poti zadnja leta, odkar ga tudi sama poznam, zaslužil mir in to, da je pri Bogu, mojemu Gospodu!

Bog s tabo, dragi Brane, ne morem verjeti, da te ne bo več z nami. Da te ne bom mogla nikdar več poklicati in se pogovoriti, da ne bova nikdar več šla na sok ali sadno kupo ali na sprehod, enostavno. Poti, ki sem jih prehodila v tvoji družbi, so bile vedno zabavne in polne smeha. Poslušala sem te. Od tvojih hecov in večnih trapastih for, do zgodb o tem, zakaj trpiš in kaj ti ne da miru. Letos bi bil star 80 let.

In hvaležna sem ti za ta štiri leta prijateljevanja. Drago mi je bilo te spoznati in biti v tvoji družbi, ko sem imela to priložnost. tvoja generacija mi je v življenju precej falila in moram reči, da sem potrebe po tovrstnem druženju skompenzirala s teboj. Sploh pa nisi bil povesem običajen človek. Bil si nor v pozitivnem smislu. Tvoje zgodbe so bile zares posebne in zanimive. In nikdar jih ne bom pozabila, ker sem jih slišala vsako 1000x in nikdar mijih ni bilo odveč poslušati.

Mir s tabo! Upam, da ti je odleglo. In žal mi je za tisto, kar si trpel. In hvaležna sem za vso tvojo dobro voljo in norčavost. Za ves smeh. Za vse sadne kupe in za vse sprehode in pogovore. Za vse dobro!

Naj te čuva moj Bog in moj Gospod. Pojdi v miru!

Maja

Objava: maaaja  | 10.09.10 / 22:34

Skupna ocena: [0 glasov, 850 ogledov]