iz golega dolgčasa napišem sem.... (0)

...da sem vesela in mi je odleglo, da sem končno vpisala absolventa in da imam že narejene načrte za naslednje študijsko leto. da se veselim tega, da bom kmalu prekinili z enim načinom življenja in bom vstopila po možnosti prav kmalu v svet plačanega dela med drugim. Še malo, pa bo... svoje prostovoljstvo sem že razvila do konca in mislim, da s slednjim kar še ne bom prekinila. del tega bo vedno ostal, ker ima svoj čar in profit druge vrste, ki se ga ne da meriti v denarju.

Te dni, ko dežuje, precej koleram in počivam. Po svoje bi se že morala lotiti novih nalog, ampak si dajem še malo prostora in časa, ki ga potrebujem, da se malo stabilizeram in si naberem moči za nov prehod.

Samo aktivna nameravam ostati. To me dela živo in to me izpolnjuje. Da imam vsega polno. Obveznosti, stiki, dejavnosti, delo in oddih ter na vsake toliko kak dan za veselje in drobne malenkosti, ki vsemu prej omenjenemu dajejo svoj čar.

Razmišljam, opazujem in se učim. Ugotavljam podobnosti in razlike in si prisluhnim, da ne izgubim izpred oči kompasa in signalov, ki mi dajejo vedeti, kaj in kam zares hočem. Ipak sem že v defoltu narejena tako, da se nekako prilagajam (tako me je oblikovala dinamika v družini), ampak se zavedam, kako nevarno zna biti slednje, če se zgodi, da pri tem povozim svoje prioritete in kako pogubno zna biti kaj takega za nek odnos.

Zato se trudim, da furam skupaj, ampak ob tem ohranjam sebe. Dokler je vse to mogoče, je to samo dober znak.

In mukotrpne so mi rutine, ki sem jih prerasla. Zato bi rada ustvarila nekaj novega. Svoj prostor pod soncem, kjer bi rada pisala. Sita sem tega, da sem še kar privezana na ta nesrečni forum, kjer sem dala čez med drugim obdobja popolne blamaže v času svojih težav v duševnem zdravju.

Tudi tu bi rada šla naprej. In bom šla. Vsak čas. Na svoje tako rekoč. Svoj blog, nič več kar nekje pripeta na čase, ki so minili, na spomine, ki so bili boleči, na napake, ki sem jih počela in na neuspeh, ki sem ga doživela. Življenje gre naprej. Tudi moje. Nekaj odnese in prinese nekaj novega.

Počasi mi je postalo jasno, kako pomemben je zdravi razum in to, da ga je potrebno spoštovati, negovati, skrbeti zanj, ga ohranjati. Ker človek rabi leta, ko ga sesuje, da sestavi nazaj skupaj in pomožnosti zraste skozi svojo bolečo izkušnjo.

Rada bi šla naprej in z muko vlečem ta tovor za sabo. Zato mislim, da ga bom kmalu odložila in ga pustila tukaj vam, ki ste ga z menoj delili; v preteklosti, ki je minila. Vse mineva, vse gre in se spreminja. Samo človek ostaja v svoji duši poln istih upov in iskanj, da bi našel tisto, kar imenjujemo ljubezen. In je, v življenju v nas samih, okrog nas, vsepovsod jo najdeš nekaj. IN je vedno bila in bo vedno ostala. Za vse nas in med nami in po nas. Lepo se je tega zavedati. Lepo jo je čutiti. Lepo jo je deliti in še lepše prejemati. Danes mi je jasno, kako gre vse to.

In življenje, ki nas čaka, tera incognita. Pitaj Boga, kaj še bo, pa ne odgovori. samo pravi: počakaj in vidi.

Vse še bo, ob pravem času, na pravem mestu in veliko že je.

Filozoferam? jap, tko to gre, na deževne dneve, ko tok misli potuje brez cenzure.

čaw-baw!

Objava: maaaja  | 18.09.10 / 18:44

Skupna ocena: [0 glasov, 788 ogledov]