|
Zanima me, če pride kdaj v življenju čas, ko človek točno ve in je mirem in gotov. Zdi se mi, da je vsaka pot odraščanja in dozorevanja in spoznavanja sebe in drugih in življenja po svoje težavna in zahtevna teri na momente lahko tudi zelo boleča.
Sicer so ti časi zame že po večini mimo, ampak nisem še prišla do točke, ko bi bila povsem gotova.
In zanima me, ali človek je kdaj zares povsem miren in gotov ali se rabi z določeno stopnjo negotovosti enostavno naučiti živeti?
Jaz si od vsega na svetu najbolj želim prav miru v duši in občutka, da je tisto, kar delam, prav zame in za druge okrog mene.
Moram reči, da mi je zadnje obdobje in zadnjih nekaj mesecev ali celo let precej lažje tozadevno in da imam vsaj del svoje poti že dodobra začrtane, da vem približo, kam grem in kam hočem, zato trpim bistveno manj, kot sem včasih. Vseeno pa upam še na nekoliko višjo stopnjo gotovosti, kot jo nosim v srcu sedaj. In mirnosti, da je tako v redu in prav. Najraje bi videla, da mi nekdo obljubi, da bo vse še dobro. :) Ono za ziher :))) Vse bo ok, you're doing well. :)
In potem samo sebe prepričujem sledeče (pa bom rekla, da se to, kar bom napisala nanaša še bolj na obdobje nazaj, kot na trenutek tukaj in zdaj, ko je morda že mnogo mnogo bolje in lažje):
VEM, PRIŠEL BO ENKRAT DAN
Verjamem, da prišel bo enkrat dan,
ko ne bo solza več in ne strahu;
takrat odložila bom vso skrb o prihodnosti,
takrat srce se pomiri.
Vem, prišel bo enkrat dan,
ko misli ne bodo več zbegano bežale,
srce bo mirno in ne bo več dvomov
glede izbire življenjske poti.
Vem, prišel bo enkrat dan,
ko postala mirna bom in gotova
in ne bo me strah, če delam prav,
v duši mir bo in ne tesnoba.
Vem, prišel bo enkrat dan,
ko skrb mi tujka bo postala,
ko življenje ne bo več polno vprašanj,
mir v srcu res bi rada.
Vem, prišel bo enkrat dan,
ko me le še bled spomin bo spremljal
na čase, ko sem se iskala
in preden zares lahko sem se predala.
Objava:
maaaja  |
07.10.10 / 08:32
Skupna ocena:
 [0 glasov, 811 ogledov]
|
Poizvedba v teku...
Komentarji
Komentiranje je omogočeno samo prijavljenim uporabnikom ali ni omogočeno
pošlji mi sporočilo
In nenazadnje je tu še tvoje telo, ki ima omejen rok trajanja in se ves čas spreminja. Enkrat zdravo, drugič bolno, enkrat mlado, drugič staro...
Zagotovila za nek popoln mir ni. Arbi je nekje napisal, da je vsakršni "počitek" zgolj trenutek pavze pred novo živčno vojno, a to je zame že preveč skrajno.
Ja saj v bistvu sem si kar nekako predstavljala, da je tako. Ampak človek bi se včasih rad okrog nekaterih zadev hitreje zjasnil, kot se to zares zgodi, pa vendar ne more prehiteti tega časa. Sploh ko gledam svoje vrstnike npr. kakšne odločitve resne in pomembne nekateri že sprejemajo, si mislim, da pr meni te zadeve še niso dovolj dozorele. Potem pa se vprašam: a jim je res vsem vse to že dovolj jasno, ali pa delajo nekaj, kar je pomembno in kar je potrebno resneje preudarit, tko mal na hojladri. To bi blo pa kar mal škoda. Neverjetno, ampak moje drage sošolke iz osnovne šole si med seboj že izmenjujejo poročne slike in slike svojih otrok. Ne vem, jaz še ne čutim, da bi bla pripravljena na kaj takega. Očitno bom tozadevno malo bolj pozna in upam, da z nekoliko več resnega preudarka, predvsem pa gotovosti v sebi, da je to tisto, kar hočem in želim. :) To mi je dalo zadnji čas mislit malo.
Mi smo generacije brez jajc. Pobral nam jih je strah pred demokracijo in lastnim odločanjem, saj je tovrstno odločanje skrajno naporno. Kdo hoče suhoparno izobraževanje in si razbijati glavo s težavami, ko je poslušati glasbo in gledati filme tako lepše in predvsem, lažje in nenaporno?
Ej, jej. Sicer pa, lepo te je spet slišati.